Kitajski brin je v osnovi zelo trpežna in na mraz odporna rastlina, ki v naših podnebnih razmerah večinoma prezimi brez večjih težav. Kljub temu pa lahko kombinacija nizkih temperatur, zimskega sonca, vetra in teže snega povzroči poškodbe, še posebej pri mlajših, sveže posajenih rastlinah, občutljivejših sortah ali tistih, ki rastejo v posodah. Pravilna priprava na zimo je ključnega pomena za zmanjšanje tveganja in zagotovitev, da bo brin spomladi vstopil v novo rastno sezono zdrav in nepoškodovan. Skrb za prezimovanje se ne začne s prvim snegom, ampak že v jesenskih mesecih.
Jesenska priprava je temelj za uspešno prezimovanje. Eden najpomembnejših ukrepov je zadostna hidracija rastline pred zimo. Zimzelene rastline, kot je brin, tudi pozimi skozi iglice izhlapevajo vodo, zato morajo v zimo vstopiti z dobro založenimi tkivi. V jeseni, še posebej, če je ta suha, je treba brin redno zalivati vse do prve zmrzali. Zadnje, temeljito zalivanje pred zamrznitvijo tal bo rastlini pomagalo ustvariti vodno rezervo, ki je ključna za preprečevanje zimske suše. S tem preprostim ukrepom lahko bistveno zmanjšamo rjavenje iglic spomladi.
Drug pomemben jesenski ukrep je prenehanje gnojenja z dušikom. Gnojenje z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika, je treba zaključiti najkasneje konec poletja. Dušik spodbuja rast novih, mehkih poganjkov, ki do zime ne bi utegnili dovolj oleseneti in bi bili zato zelo občutljivi na pozebo. Namesto tega lahko pozno poleti ali zgodaj jeseni uporabimo gnojilo z višjo vsebnostjo kalija, ki pomaga pri utrjevanju rastlinskih tkiv in povečuje odpornost proti mrazu. Prav tako je jeseni treba prenehati z močnejšim obrezovanjem, saj to prav tako spodbuja novo rast.
Okoli debla rastline je priporočljivo nasuti debelejšo plast zastirke, kot so lubje, sekanci, slama ali suho listje. Plast zastirke, debela od 10 do 15 centimetrov, deluje kot izolator in ščiti koreninski sistem pred močnejšo zmrzaljo in velikimi nihanji temperature tal. To je še posebej pomembno pri mladih rastlinah, katerih koreninski sistem še ni globoko razvit. Zastirko je treba razgrniti po širini krošnje, vendar je treba paziti, da se ne dotika neposredno debla, da se prepreči gnitje in zmanjša možnost skrivališč za glodavce.
Na koncu jesenske priprave je treba očistiti okolico rastline. Odstraniti je treba vse odpadlo listje, plodove in druge organske ostanke, ki bi lahko služili kot gojišče za glivične bolezni ali prezimovališče za škodljivce. Prav tako je treba pregledati rastlino za morebitne znake bolezni ali škodljivcev in po potrebi ukrepati še pred zimo. Čist in urejen prostor okoli rastline zmanjšuje tveganje za okužbe, ki bi se lahko razvile pod snežno odejo.
Zaščita pred snegom in ledom
Teža mokrega in težkega snega predstavlja eno največjih mehanskih nevarnosti za kitajski brin, še posebej za pokončne, stebričaste in večvršne sorte. Sneg lahko upogne veje, jih trajno deformira ali celo zlomi. Da bi preprečili tovrstne poškodbe, je najbolj učinkovita metoda preventivno povezovanje krošnje. Pred prvim napovedanim snegom veje rastline nežno stisnemo skupaj in jih v spiralni obliki povežemo z vrvico iz naravnih materialov, elastičnim trakom ali posebno mrežo za povezovanje iglavcev. Paziti je treba, da povezovanje ni pretesno, da ne poškodujemo vej.
Če rastline niso povezane in zapade velika količina snega, je priporočljivo, da ga čim prej odstranimo. To storimo previdno, z ometanjem navzgor z mehko metlo, da ne poškodujemo ali zlomimo vej. Nikoli ne smemo tresti debla, saj lahko to povzroči poškodbe koreninskega sistema. Odstranjevanje snega je še posebej pomembno pri mokrem, južnem snegu, ki je izjemno težak. Če sneg na vejah zmrzne v led, ga ne poskušamo odstraniti na silo, saj bomo s tem skoraj zagotovo povzročili več škode kot koristi.
Ledeni dež je še nevarnejši od snega, saj tvori debelo in težko ledeno oblogo, ki lahko povzroči obsežno lomljenje vej. V tem primeru je najbolje, da ne storimo ničesar in pustimo, da se led stali po naravni poti. Vsak poskus odstranjevanja ledu bo verjetno vodil v lomljenje krhkih, zamrznjenih vej. Po koncu zime je treba natančno pregledati rastlino in vse zlomljene ali poškodovane veje odrezati z gladkim rezom do zdravega lesa.
Plazeče in nizke sorte brina so manj občutljive na težo snega, saj jih ta običajno v celoti prekrije. Snežna odeja zanje deluje celo kot odličen izolator, ki jih ščiti pred nizkimi temperaturami in izsušujočim vetrom. Težave lahko nastanejo le, če se na snegu naredi debela ledena skorja, ki lahko poškoduje vejice pod njo. Vendar pa so tovrstne poškodbe pri nizkih sortah redkejše in manj usodne.
Preprečevanje zimske suše
Zimska suša ali fiziološka suša je pogost vzrok za rjavenje in propadanje iglavcev pozimi. Pojav nastane, ko zimsko sonce in veter povzročata izhlapevanje (transpiracijo) vode skozi iglice, medtem ko korenine iz zamrznjenih tal ne morejo črpati nove vode. Rastlina se dobesedno posuši, čeprav je v tleh lahko dovolj vlage v obliki ledu. Najbolj občutljive so mlade rastline, rastline na vetrovnih in sončnih legah ter tiste v posodah.
Najboljši ukrep proti zimski suši je, kot že omenjeno, temeljito zalivanje jeseni. Poleg tega lahko rastlino zaščitimo s senčenjem. Uporaba belih agrotekstilnih kopren, mrež proti soncu ali postavljanje zaslonov iz jute na južni in zahodni strani rastline lahko bistveno zmanjša izpostavljenost zimskemu soncu in vetru. Pomembno je, da zaščitni material ne pride v neposreden stik z iglicami, saj bi se ob otoplitvah pod njim lahko nabirala vlaga in povzročila razvoj plesni. Zato je priporočljivo okoli rastline zabiti nekaj kolov in zaščitno tkanino napeti med njimi.
V zimah z malo ali nič snega in obdobjih otoplitev, ko se temperatura dvigne nad ničlo za več dni zapored, je koristno preveriti stanje vlažnosti tal. Če so tla odmrznjena, je priporočljivo brin zmerno zaliti. To mu bo omogočilo, da vsaj delno nadomesti izgubljeno vodo. To zimsko zalivanje je še posebej pomembno za rastline, ki so bile posajene v zadnjem letu.
Nekateri vrtnarji za zmanjšanje izhlapevanja uporabljajo tudi posebna sredstva proti transpiraciji (anttranspirante). To so voskaste emulzije, ki se razpršijo po iglicah in na njih ustvarijo tanek, prožen film, ki zmanjša izgubo vode. Ta sredstva je treba uporabiti pozno jeseni, ko so temperature še dovolj visoke, da se pripravek lahko posuši na iglicah. Učinkovitost teh sredstev je predmet razprav, vendar lahko v določenih pogojih predstavljajo dodatno raven zaščite.
Prezimovanje brina v posodah
Kitajski brin, ki raste v loncih, je pozimi bistveno bolj izpostavljen in občutljiv kot tisti, ki raste na vrtu. Koreninski sistem v posodi je izpostavljen nizkim temperaturam z vseh strani, zato lahko veliko hitreje in globlje premrzne kot zemlja na vrtu. Premrznitev koreninske grude je za rastlino lahko usodna. Zato je zaščita posode ključnega pomena za uspešno prezimovanje.
Najboljši način za zaščito je, da se posodo skupaj z rastlino vkoplje v zemljo na vrtu, na zaščitenem mestu. Zemlja bo delovala kot naravni izolator in ohranjala temperaturo korenin bolj stabilno. Če to ni mogoče, je treba posodo čim bolje izolirati. Ovijemo jo lahko z več plastmi jute, mehurčaste folije, stiroporja ali starih odej. Pomembno je, da se izolira tudi dno posode, tako da se jo postavi na leseno ploščo ali stiropor, da se prekine neposreden stik z mrzlimi tlemi.
Posode z brini je priporočljivo premakniti na mesto, ki je zaščiteno pred močnim zimskim vetrom in soncem, na primer ob severno ali vzhodno steno hiše. To bo zmanjšalo tveganje za zimsko sušo. Združevanje več posod skupaj prav tako pomaga ohranjati toploto in zmanjšuje izpostavljenost posameznih posod mrazu. Prazne prostore med posodami lahko zapolnimo s suhim listjem ali slamo za dodatno izolacijo.
Tudi rastline v posodah je treba pozimi občasno zaliti v dneh brez zmrzali. Substrat v posodi se lahko izsuši še hitreje kot zemlja na vrtu. Preverjanje vlažnosti substrata je zato nujno tudi pozimi. Kljub temu je treba paziti, da se ne zaliva preveč, saj lahko stoječa voda v kombinaciji z zmrzaljo poškoduje korenine in povzroči pokanje posode. Zagotoviti je treba, da so drenažne luknje vedno prehodne.
