Sajenje in razmnoževanje pasijonke sta dva ključna koraka, ki vsakemu vrtnarju omogočata, da v svoj vrt vnese pridih eksotike in lepote. Uspešno sajenje postavi temelj za zdravo in bujno rastlino, ki bo dolga leta krasila okolico s svojimi nenavadnimi cvetovi. Razmnoževanje pa odpira vrata v svet ustvarjanja novih rastlin, bodisi za širjenje lastne zbirke, bodisi za obdarovanje prijateljev in sosedov. Oba procesa, čeprav zahtevata nekaj znanja in skrbnosti, nista pretirano zapletena in ponujata veliko zadovoljstva ob pogledu na novo, uspešno rastočo pasijonko. Pravilna izbira sadilnega mesta, priprava tal in razumevanje različnih tehnik razmnoževanja so bistveni za uspeh.
Izbira primernega časa za sajenje je odločilnega pomena za dober začetek rasti mlade pasijonke. Najboljši čas za sajenje na prostem je pozna pomlad, ko mine nevarnost zadnje pozebe in so tla že dovolj ogreta. To običajno pomeni obdobje od sredine maja dalje, odvisno od lokalnih klimatskih razmer. Sajenje v tem času omogoča rastlini, da se do jeseni dobro ukorenini in okrepi, kar poveča njene možnosti za uspešno prezimovanje. Če pasijonko sadimo v lonec in jo bomo gojili v notranjih prostorih ali v rastlinjaku, čas sajenja ni tako strogo omejen, vendar je tudi v tem primeru spomladansko sajenje najbolj priporočljivo, saj rastlina tako izkoristi dolgo obdobje naravne svetlobe za začetno rast.
Pravilna priprava sadilne jame je naslednji ključni korak, ki bo močno vplival na prihodnjo rast pasijonke. Sadilna jama mora biti vsaj dvakrat širša in nekoliko globlja od koreninske grude sadike. Na dno jame je priporočljivo nasuti plast drenažnega materiala, kot je pesek ali droben gramoz, kar bo preprečilo zastajanje vode in zaščitilo korenine pred gnitjem. Zemljo, ki smo jo izkopali, zmešamo s kakovostnim kompostom ali dobro uležanim hlevskim gnojem, da jo obogatimo s hranili in izboljšamo njeno strukturo. Ta obogatena mešanica bo mladi rastlini zagotovila vsa potrebna hranila za začetno rast in razvoj močnega koreninskega sistema.
Pri samem sajenju moramo biti previdni, da ne poškodujemo koreninske grude. Rastlino previdno vzamemo iz lonca in jo postavimo v sredino pripravljene sadilne jame. Pazimo, da je zgornji del koreninske grude poravnan z nivojem okoliške zemlje oziroma da je posajena na enaki globini, kot je rasla v loncu. Jamo nato zapolnimo s pripravljeno mešanico zemlje, jo rahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe, in na koncu rastlino temeljito zalijemo. Obilno prvo zalivanje je pomembno, saj omogoči dober stik med koreninami in zemljo ter spodbudi začetek rasti.
Po sajenju je pomembno, da rastlini takoj zagotovimo primerno oporo, po kateri se bo lahko začela vzpenjati. Ob sadiko lahko postavimo bambusovo palico ali jo usmerimo proti bližnji mreži, ograji ali pergoli. V prvih tednih po sajenju je ključno redno spremljanje vlažnosti tal in po potrebi zalivanje, dokler se rastlina popolnoma ne ukorenini. Prav tako je priporočljivo, da območje okoli rastline zastremo z zastirko, na primer s slamo ali lubjem, kar bo pomagalo ohranjati vlago v tleh, preprečevalo rast plevela in ščitilo koreninski sistem pred temperaturnimi nihanji.
Izbira pravega mesta za sajenje
Izbira idealne lokacije je temeljni kamen uspešnega gojenja pasijonke in odloča o tem, ali bo rastlina le preživela ali pa bo zares uspevala in bogato cvetela. Glavni kriterij pri izbiri je absolutna potreba po sončni svetlobi. Pasijonka je rastlina, ki izvira iz tropskih in subtropskih krajev, zato za svoje življenjske procese, predvsem za fotosintezo in tvorbo cvetov, potrebuje obilico neposredne sončne svetlobe. Najboljša je lega, obrnjena proti jugu ali zahodu, kjer bo rastlina deležna vsaj šest, še bolje pa osem ur sonca na dan. Mesto, ki je večino dneva v senci, bo povzročilo šibko, izdolženo rast z malo ali nič cvetovi.
Drugi pomemben vidik je zaščita pred vetrom, saj močni sunki lahko poškodujejo nežne poganjke, liste in predvsem občutljive cvetove. Idealno mesto za sajenje je ob zidu hiše, ob trdni ograji ali v zavetju večjih grmovnic, ki delujejo kot naravna vetrna zaščita. Takšna zavetna lega ne le ščiti rastlino pred mehanskimi poškodbami, ampak ustvarja tudi toplejšo mikroklimo, kar je še posebej koristno v nekoliko hladnejših podnebjih. Zidovi čez dan akumulirajo toploto in jo ponoči oddajajo, kar pasijonki zelo ustreza.
Tretji dejavnik, ki ga moramo upoštevati, je kakovost in odcednost tal na izbrani lokaciji. Pasijonka ne prenaša težkih, glinenih tal, v katerih zastaja voda, saj to neizogibno vodi v gnitje korenin. Tla morajo biti rahla, prepustna in bogata z organsko snovjo. Pred sajenjem je zato nujno preveriti strukturo tal; če so tla težka, jih moramo izboljšati z dodajanjem komposta, peska in šote, da povečamo njihovo zračnost in drenažo. Dobra priprava tal je investicija v dolgoročno zdravje rastline.
Nazadnje moramo razmisliti tudi o prostorskih zahtevah rastline in o opori. Pasijonke so bujne vzpenjavke, ki lahko v eni sezoni zrastejo več metrov v dolžino in širino. Zato jim moramo zagotoviti dovolj prostora za rast in trdno oporo, po kateri se bodo lahko vzpenjale. Pred sajenjem že namestimo mrežo, pergolo ali napnemo žice, da se izognemo kasnejšim poškodbam korenin. Mesto naj bo takšno, da razraščena rastlina ne bo ovirala poti ali senčila drugih rastlin, ki prav tako potrebujejo sonce.
Razmnoževanje s potaknjenci
Razmnoževanje s potaknjenci je najbolj priljubljena in zanesljiva metoda za pridobivanje novih rastlin pasijonke, saj zagotavlja, da bodo potomke genetsko identične materinski rastlini. To pomeni, da bodo imele enake lastnosti, kot so barva cvetov, oblika listov in odpornost, kar je pri razmnoževanju s semeni pogosto negotovo. Najboljši čas za odvzem potaknjencev je pozno spomladi ali zgodaj poleti, ko je rastlina v polni vegetativni rasti in so poganjki ravno prav oleseneli – ne preveč mehki in ne preveč trdi. Takšni pololeseneli potaknjenci imajo največjo sposobnost ukoreninjenja.
Za odvzem potaknjencev izberemo zdrav, močan in dobro razvit poganjek z materinske rastline. S čistimi in ostrimi vrtnimi škarjami ali nožem odrežemo približno 10 do 15 centimetrov dolg del stebla, pri čemer naj bo rez narejen tik pod kolencem (nodijem), saj je na tem mestu koncentracija hormonov za rast korenin najvišja. Z odrezanega potaknjenca nato odstranimo vse spodnje liste, pustimo le dva ali tri na vrhu, da zmanjšamo izhlapevanje vode. Če so preostali listi preveliki, jih lahko prerežemo na pol, s čimer še dodatno zmanjšamo izgubo vlage.
Pripravljene potaknjence lahko ukoreninimo na dva načina: v vodi ali neposredno v substratu. Pri ukoreninjanju v vodi potaknjenec preprosto postavimo v kozarec z vodo, ki jo redno menjamo, da preprečimo gnitje. Ko se razvijejo nekaj centimetrov dolge korenine, kar običajno traja nekaj tednov, potaknjenec previdno posadimo v lonec s substratom. Bolj neposredna metoda je sajenje v substrat, kjer spodnji del potaknjenca pomočimo v prah za ukoreninjenje in ga nato posadimo v mešanico šote in peska ali perlita. Substrat mora biti ves čas rahlo vlažen, a ne razmočen.
Za uspešno ukoreninjenje potaknjencev je ključno zagotoviti visoko zračno vlažnost in toploto. To najlažje dosežemo tako, da lonec s potaknjencem pokrijemo s prozorno plastično vrečko ali ga postavimo v majhen rastlinjak. Tako ustvarimo vlažno mikroklimo, ki preprečuje izsušitev potaknjenca, preden razvije korenine. Lonec postavimo na svetlo, a ne neposredno sončno mesto. Z rednim zračenjem preprečujemo nastanek plesni. Ko opazimo novo rast listov, je to zanesljiv znak, da se je potaknjenec uspešno ukoreninil in ga lahko začnemo postopoma privajati na normalne pogoje.
Razmnoževanje s semeni
Razmnoževanje pasijonke s semeni je zanimiv, čeprav nekoliko daljši in manj predvidljiv postopek kot razmnoževanje s potaknjenci. Prednost te metode je v tem, da lahko iz enega plodu pridobimo veliko število semen in s tem potencialno veliko novih rastlin. Poleg tega lahko pri križancih pride do zanimivih novih različic, kar je za nekatere vrtnarje poseben čar. Semena lahko naberemo iz zrelih plodov lastne rastline ali pa jih kupimo pri specializiranih prodajalcih. Pomembno je vedeti, da semena hitro izgubijo kalivost, zato je najbolje uporabiti čim bolj sveža.
Pred setvijo je priporočljivo semena ustrezno pripraviti, da pospešimo kalitev, ki je lahko pri pasijonkah dolgotrajna in neenakomerna. Semena najprej temeljito očistimo mesnatega ovoja (arilusa), saj ta vsebuje snovi, ki zavirajo kalitev. Očiščena semena nato za 24 do 48 ur namočimo v mlačni vodi ali kamiličnem čaju, kar zmehča trdo semensko ovojnico in spodbudi kalitev. Nekateri vrtnarji priporočajo tudi rahlo skarifikacijo, to je nežno drgnjenje semen z brusnim papirjem, da se ovojnica stanjša, vendar je pri tem potrebna velika previdnost, da ne poškodujemo jedra.
Za setev pripravimo setveni substrat, ki mora biti lahek, zračen in dobro odceden; idealna je mešanica šote in perlita ali mivke. Substrat napolnimo v setvene posodice ali platoje in ga pred setvijo dobro navlažimo. Semena posejemo približno pol centimetra globoko in jih narahlo prekrijemo s substratom. Po setvi posodo pokrijemo s prozornim pokrovom ali plastično folijo, da zagotovimo visoko zračno vlažnost, ki je ključna za uspešno kalitev. Posodo postavimo na toplo in svetlo mesto, vendar ne na neposredno sonce.
Kalitev semen pasijonke je lahko zelo nepredvidljiva; nekatera semena lahko vzklijejo v nekaj tednih, druga pa lahko potrebujejo več mesecev, zato je potrebna potrpežljivost. Ves čas moramo vzdrževati zmerno vlažnost substrata in redno zračiti, da preprečimo razvoj plesni. Ko sejalčki razvijejo prva dva prava lista (poleg kličnih listov), jih lahko previdno presadimo v posamezne lončke. Mlade rastline postopoma privajamo na močnejšo svetlobo in nižjo zračno vlažnost. Rastline, vzgojene iz semen, običajno potrebujejo več let, da prvič zacvetijo.
Druge metode razmnoževanja
Poleg najbolj pogostih metod, kot sta razmnoževanje s potaknjenci in semeni, obstajajo tudi druge, manj znane tehnike za pridobivanje novih rastlin pasijonke. Ena takšnih metod je grebeničenje, ki je zelo preprosta in uspešna, primerna pa je predvsem za rastline, ki rastejo na prostem. Pri tej tehniki upognemo enega od daljših, prožnih poganjkov materinske rastline proti tlom, ne da bi ga odrezali. Na mestu, kjer se poganjek dotika tal, rahlo ranimo lubje in ta del zakopljemo v zemljo ter ga pritrdimo s kavljem ali kamnom. Konec poganjka z listi pustimo gledati iz zemlje.
Prednost grebeničenja je v tem, da je poganjek ves čas ukoreninjanja še vedno povezan z materinsko rastlino in prejema vodo ter hranila, kar močno poveča možnost uspeha. Na zakopanem delu poganjka se bodo sčasoma razvile korenine, kar lahko traja nekaj mesecev do ene sezone. Uspešnost ukoreninjenja lahko preverimo tako, da nežno poskusimo potegniti za poganjek; če se upira, je to znak, da so se korenine že razvile. Ko je nova rastlina dobro ukoreninjena in kaže znake samostojne rasti, jo lahko odrežemo od materinske rastline in jo presadimo na želeno mesto.
Manj pogosta, a za nekatere vrste uporabna metoda, je razmnoževanje s koreninskimi potaknjenci. Ta tehnika je primerna za vrste pasijonk, ki tvorijo močan in razvejan koreninski sistem. Pozno pozimi ali zgodaj spomladi, ko rastlina miruje, previdno odkopljemo del korenin in odrežemo nekaj debelejših, zdravih kosov, dolgih približno 5 do 10 centimetrov. Te koreninske potaknjence nato vodoravno položimo v pladenj z vlažnim substratom (mešanica šote in peska) in jih rahlo prekrijemo. Pladenj postavimo na toplo mesto in vzdržujemo vlažnost.
Iz mirujočih brstov na koreninskih potaknjencih bodo sčasoma pognali novi poganjki in korenine. Ta proces je lahko dolgotrajen in zahteva potrpežljivost, vendar je lahko uspešen pri vrstah, ki jih je težje razmnoževati na druge načine. Pomembno je, da v času ukoreninjanja zagotovimo stabilne pogoje, predvsem toploto in zmerno vlago, ter se izogibamo prekomernemu zalivanju, ki bi lahko povzročilo gnitje potaknjencev. Ko se razvijejo dovolj močne mlade rastline, jih lahko ločimo in posadimo v samostojne lončke.
