Sajenje rožmarina je postopek, ki obljublja dolgotrajno zadovoljstvo, saj ta sredozemska rastlina v vrt prinaša ne le čudovito aromo in okus, temveč tudi zimzeleno lepoto. Za uspešno sajenje je ključna izbira pravega časa in mesta. Najboljši čas za sajenje sadik na prostem je spomladi, ko mine nevarnost zadnje pozebe in se tla že nekoliko ogrejejo. S tem damo rastlini dovolj časa, da se do zime dobro ukorenini in okrepi. Izbira lokacije je prav tako pomembna; rožmarin potrebuje sončno lego, kjer bo prejel vsaj šest do osem ur neposredne sončne svetlobe na dan, ter tla, ki so izjemno dobro odcedna, saj ne prenaša zastajanja vode pri koreninah.
Pred sajenjem je treba skrbno pripraviti tla. Če so tla na vrtu težka in glinena, je nujno izboljšati njihovo strukturo in drenažo. To storimo tako, da v sadilno jamo primešamo obilo peska, drobnega proda ali perlita. Dodatek komposta bo obogatil tla s hranili in izboljšal njihovo zračnost. Sadilna jama naj bo približno dvakrat širša in enako globoka kot koreninska gruda sadike. Preden rastlino položimo v jamo, nežno razrahljamo korenine na zunanjem delu grude, da spodbudimo njihovo rast v novo okolje. Rastlino posadimo na enako globino, kot je rasla v lončku.
Po sajenju sadilno jamo napolnimo s pripravljeno mešanico zemlje, jo narahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe, in rastlino temeljito zalijemo. Prvo zalivanje je ključno, saj pomaga, da se zemlja usede okoli korenin in vzpostavi dober stik. V prvih nekaj tednih po sajenju je pomembno, da ohranjamo zmerno vlažnost tal, da se rastlina lažje ukorenini. Ko pa se rožmarin prime in začne kazati znake nove rasti, postopoma zmanjšamo pogostost zalivanja in sledimo načelu, da zalivamo šele, ko se zgornja plast zemlje izsuši.
Razmnoževanje rožmarina je razmeroma enostavno in ga lahko izvedemo na več načinov, najpogosteje pa se uporablja razmnoževanje s potaknjenci. Ta metoda je zanesljiva in omogoča, da iz ene same matične rastline vzgojimo več novih, genetsko identičnih rastlin. Poleg potaknjencev je možno tudi razmnoževanje s semeni, vendar je ta postopek dolgotrajnejši in manj zanesljiv, saj semena rožmarina kalijo počasi in neenakomerno. Druge, manj pogoste metode, vključujejo grebeničenje in delitev koreninske grude pri starejših, večjih rastlinah.
Izbira pravega časa in mesta za sajenje
Optimalen čas za sajenje rožmarina na prostem je ključnega pomena za njegovo nadaljnjo rast. Spomladansko sajenje, po zadnji pozebi, omogoča rastlini, da se čez poletje in jesen dobro aklimatizira in razvije močan koreninski sistem. To ji daje najboljše možnosti za preživetje prve zime. V območjih z zelo milimi zimami je možno tudi jesensko sajenje, vendar mora biti to storjeno dovolj zgodaj, da se rastlina ukorenini pred prihodom hladnejšega vremena. V celinskem podnebju je spomladansko sajenje vsekakor varnejša izbira.
Lokacija je drugi odločilni dejavnik. Rožmarin je heliofilna rastlina, kar pomeni, da ljubi sonce. Izberimo najbolj sončen del vrta, idealno z južno ali zahodno lego. Zaščita pred močnim in hladnim vetrom je prav tako priporočljiva, saj lahko veter izsuši rastlino in poškoduje liste, še posebej pozimi. Dobro kroženje zraka je pomembno za preprečevanje glivičnih bolezni, zato se izogibajmo sajenju v preveč zgoščenih nasadih ali v vlažnih, senčnih kotih vrta.
Pri sajenju v lonce veljajo podobna načela glede izbire časa. Najbolje je presajati spomladi. Pri izbiri lonca pazimo, da je dovolj velik in da ima na dnu ustrezne drenažne luknje. Glineni (terakota) lonci so odlična izbira, saj so porozni in omogočajo dihanje korenin ter hitrejše sušenje substrata, kar zmanjšuje tveganje za koreninsko gnilobo. Uporabimo kakovosten substrat za zelišča ali si pripravimo lastno mešanico iz vrtne zemlje, peska in komposta.
Če načrtujemo sajenje več rastlin rožmarina, na primer za živo mejo, je treba upoštevati ustrezno sadilno razdaljo. Razdalja je odvisna od sorte in njene končne velikosti. Za večino pokončnih sort se priporoča razdalja med 60 in 90 centimetri. To zagotavlja, da ima vsaka rastlina dovolj prostora za razvoj in da je med njimi zagotovljeno zadostno kroženje zraka. Pri plazečih sortah je lahko razdalja večja, odvisno od želenega učinka prekrivanja tal.
Priprava tal in sajenje korak za korakom
Kakovostna priprava tal je temelj, na katerem bo rasel zdrav in bujen rožmarin. Tla morajo biti predvsem dobro odcedna. Pred sajenjem na izbrani lokaciji izkopljemo sadilno jamo, ki je bistveno večja od koreninske grude sadike. Na dno jame lahko nasujemo plast proda ali peska, da še dodatno izboljšamo drenažo. Izkopano zemljo zmešamo s peskom ali perlitom v razmerju približno 2:1 (zemlja:pesek), da ustvarimo rahlo in zračno strukturo.
Ko je sadilna jama pripravljena, previdno vzamemo sadiko rožmarina iz lončka. Če so korenine na dnu in ob straneh močno prepletene, jih nežno razrahljamo s prsti. To spodbudi korenine, da se razrastejo v okoliško zemljo, namesto da bi nadaljevale krožno rast. Rastlino postavimo v sredino jame tako, da je vrh koreninske grude poravnan z okoliško površino tal. Sajenje pregloboko lahko povzroči gnitje koreninskega vratu.
Jamo nato postopoma napolnimo s pripravljeno mešanico zemlje in jo sproti narahlo utrdimo, da se izognemo zračnim žepom. Ko je jama polna, okoli rastline oblikujemo manjšo vdolbino oziroma zalivalni obroč, ki bo pomagal zadržati vodo in jo usmeriti neposredno h koreninam. Takoj po sajenju rastlino obilno zalijemo, da se zemlja dobro sprime s koreninami in da zagotovimo začetno vlago za ukoreninjenje.
Po sajenju je koristno okoli rastline nanesti tanko plast zastirke, kot so borovo lubje ali prodniki. Zastirka pomaga ohranjati vlago v tleh, preprečuje rast plevela in ščiti korenine pred ekstremnimi temperaturami. Vendar pazimo, da zastirka ni v neposrednem stiku s steblom rastline, saj bi to lahko povzročilo gnitje. Redno preverjamo vlažnost tal in po potrebi zalivamo, dokler se rastlina ne prime.
Razmnoževanje s potaknjenci
Razmnoževanje s potaknjenci je najbolj priljubljena in učinkovita metoda za pridobivanje novih rastlin rožmarina. Najboljši čas za odvzem potaknjencev je pozno spomladi ali zgodaj poleti, ko je rastlina v polni rasti, vendar poganjki še niso popolnoma oleseneli. Izberemo zdrave, močne in nekvetoče poganjke. Z ostrimi in čistimi škarjami odrežemo približno 10-15 cm dolge vršičke. Režemo tik pod kolencem (mestom, kjer rastejo listi).
S pripravljenih potaknjencev odstranimo liste s spodnje tretjine ali polovice stebla. To je pomembno, ker bodo iz teh delov stebla, ki bodo v substratu, pognale korenine. Poleg tega odstranitev listov zmanjša izhlapevanje vode in prepreči gnitje v substratu. Spodnji del potaknjenca lahko pomočimo v prah za ukoreninjenje, kar sicer ni nujno, a lahko pospeši in izboljša proces tvorbe korenin.
Pripravljene potaknjence nato posadimo v lončke ali platoje, napolnjene z lahkim in zračnim substratom za ukoreninjenje. Dobra mešanica je na primer mešanica šote in peska ali perlita v razmerju 1:1. S svinčnikom ali palčko naredimo luknjice v substrat in vanje nežno potisnemo potaknjence, približno 2-3 cm globoko. Substrat okoli potaknjencev narahlo potlačimo in vse skupaj previdno zalijemo.
Za uspešno ukoreninjenje potrebujejo potaknjenci toplo in vlažno okolje. Lončke lahko pokrijemo s prozorno plastično vrečko ali pokrovom, da ustvarimo mini rastlinjak. To pomaga ohranjati visoko zračno vlago. Postavimo jih na svetlo, a ne neposredno sončno mesto. Redno preverjamo vlažnost substrata in po potrebi pršimo z vodo. Korenine se običajno razvijejo v 4 do 8 tednih. Ko opazimo novo rast, je to znak, da so se potaknjenci ukoreninili in jih lahko postopoma začnemo privajati na normalne pogoje.
Razmnoževanje s semeni in druge metode
Razmnoževanje rožmarina s semeni je manj pogosto, saj je postopek dolgotrajen, kalivost semen pa je pogosto nizka in neenakomerna. Če se vseeno odločimo za to metodo, semena posejemo zgodaj spomladi v notranjih prostorih. Uporabimo plitve posode s kakovostnim substratom za sejanje. Semena le rahlo prekrijemo z zemljo, saj za kalitev potrebujejo svetlobo. Substrat ohranjamo stalno vlažen, a ne razmočen, in posodo postavimo na toplo mesto s temperaturo okoli 20-25 °C.
Kalitev lahko traja od nekaj tednov do več mesecev, zato je potrebna potrpežljivost. Ko so sejančki dovolj veliki, da jih lahko primemo (običajno, ko razvijejo dva para pravih listov), jih previdno presadimo v posamezne lončke. Mlade rastline so občutljive, zato z njimi ravnamo nežno. Šele ko se dobro okrepijo in zrastejo, jih lahko posadimo na prosto. Rastline, vzgojene iz semen, lahko kažejo večjo variabilnost v rasti in aromi kot tiste, razmnožene vegetativno.
Grebeničenje je še ena metoda vegetativnega razmnoževanja, primerna za rožmarin, ki raste na vrtu. Spomladi izberemo dolgo, upogljivo in zdravo vejo blizu tal. Del te veje upognemo k tlom in jo na mestu, kjer se dotika zemlje, pritrdimo s kavljem ali kamnom. Na delu veje, ki bo v zemlji, lahko rahlo poškodujemo lubje, da spodbudimo nastanek korenin. Konec veje naj gleda navzgor iz zemlje. Mesto, kjer je veja v stiku z zemljo, prekrijemo z zemljo in ga redno zalivamo.
Korenine se bodo na tem mestu razvile v nekaj mesecih do enega leta. Ko je nova rastlina dobro ukoreninjena (to preverimo tako, da jo nežno poskušamo dvigniti), jo lahko z ostrimi škarjami ločimo od matične rastline. Novo pridobljeno sadiko nato previdno izkopljemo in jo posadimo na želeno mesto. Ta metoda je zanesljiva, vendar omogoča pridobivanje le manjšega števila novih rastlin naenkrat.
