Čeprav je kutina sadno drevo, ki izvira iz območij z zmernim podnebjem in je relativno dobro prilagojena na nizke zimske temperature, je pravilna priprava na zimo ključna za njeno preživetje in rodnost v naslednjem letu. Zima za rastline predstavlja obdobje stresa, saj se soočajo z mrazom, zmrzaljo, vetrom in včasih tudi s pomanjkanjem vlage v tleh. Še posebej občutljiva so mlada, sveže posajena drevesa, ki še nimajo dobro razvitega koreninskega sistema in močnega lubja. S skrbno izvedenimi jesenskimi opravili lahko bistveno zmanjšaš tveganje za poškodbe zaradi zime in zagotoviš, da bo tvoje drevo spomladi zdravo in polno energije za novo rastno sezono.
Priprava kutine na zimo ni le eno opravilo, ampak sklop ukrepov, ki se začnejo že pozno poleti in jeseni. Pravilno gnojenje, s katerim prenehamo dodajati dušik že v drugi polovici poletja, omogoča, da se poganjki pravočasno olesenijo in pripravijo na mraz. Jesensko zalivanje, še posebej, če je jesen suha, zagotovi drevesu zadostno zalogo vlage, ki jo potrebuje za preživetje zime, saj lahko suha zmrzal povzroči izsušitev. Sanitarni ukrepi, kot je odstranjevanje odpadlega listja in mumificiranih plodov, pa preprečujejo prezimovanje bolezni in škodljivcev.
Mlada drevesa zahtevajo posebno pozornost in dodatno zaščito. Njihov koreninski sistem je še plitev in bolj izpostavljen zmrzali, deblo pa ima tanko lubje, ki je občutljivo na zimsko sonce in velika temperaturna nihanja, kar lahko povzroči pokanje. Zato je zaščita debla in koreninskega vratu z različnimi materiali, kot so juta, koruznica ali posebne zaščitne mreže, pri mladih drevesih v prvih letih po sajenju zelo priporočljiva. Prav tako je pomembna zaščita pred divjadjo, ki v pomanjkanju hrane pozimi rada obgrize mlado lubje.
Odrasla, dobro ukoreninjena drevesa so bistveno bolj odporna in običajno ne potrebujejo posebne zimske zaščite, razen v območjih z izjemno ostrimi zimami. Kljub temu pa jim koristijo nekateri splošni pripravljalni ukrepi. Jesenski pregled drevesa in odstranitev morebitnih poškodovanih ali bolnih vej zmanjša tveganje za lomljenje pod težo snega. Pravilna priprava na zimo je torej naložba v zdravje in dolgo življenjsko dobo drevesa, ki zagotavlja, da bo vsako pomlad znova v polni moči.
Razumevanje zimske odpornosti kutine
Zimska odpornost kutine se nanaša na njeno sposobnost preživetja nizkih temperatur v obdobju mirovanja. Na splošno velja, da odrasla in zdrava drevesa kutine prenesejo temperature do približno -25 °C, nekatere odpornejše sorte pa tudi nižje. Vendar pa zimska odpornost ni odvisna le od absolutne najnižje temperature, ampak tudi od drugih dejavnikov, kot so starost drevesa, njegova splošna kondicija, čas pojava mraza in trajanje nizkih temperatur. Drevo, ki je dobro prehranjeno in zdravo, bo zimo preneslo veliko lažje kot oslabljeno drevo.
Ključnega pomena za zimsko odpornost je proces kaljenja oziroma utrjevanja. Ta proces se začne jeseni, ko se dnevi krajšajo in temperature postopoma nižajo. Rastlina se postopoma prilagaja na mraz tako, da zmanjša vsebnost vode v celicah in poveča koncentracijo sladkorjev in drugih snovi, ki delujejo kot naravni antifriz. Zato so nenadni, zgodnji jesenski mrazi lahko veliko nevarnejši kot stabilne nizke temperature sredi zime, saj drevo še ni imelo časa, da bi se ustrezno pripravilo.
Različni deli drevesa imajo različno stopnjo odpornosti proti mrazu. Najbolj odporne so korenine, ki so dodatno zaščitene z zemljo in morebitno snežno odejo. Sledijo deblo in debelejše veje. Najbolj občutljivi deli so cvetni brsti, enoletni poganjki in koreninski vrat (mesto tik nad zemljo). Cvetni brsti lahko pozebejo že pri nekoliko nižjih temperaturah, kar lahko vpliva na pridelek v naslednjem letu. Zato so lege, zaščitene pred mrzlimi zimskimi vetrovi, za kutino bolj primerne.
Pomembno je tudi razumeti, da lahko zimsko sonce povzroči poškodbe. V sončnih zimskih dneh se temno lubje na južni in jugozahodni strani debla močno segreje, ponoči pa se hitro ohladi. Ta velika temperaturna nihanja povzročajo napetosti v lubju, kar lahko vodi do nastanka razpok, znanih kot zimske razpoke ali sončni ožig. Te rane so vstopna točka za različne bolezni in škodljivce. Mlada drevesa s tankim in gladkim lubjem so na te poškodbe še posebej občutljiva.
Priprava mladih dreves na zimo
Mlada kutinova drevesa so v prvih nekaj letih po sajenju najbolj občutljiva na zimske razmere, zato jim moramo nameniti posebno skrb. Eden ključnih ukrepov je zaščita debla in koreninskega vratu. To lahko storimo na več načinov. Najpogostejša metoda je ovijanje debla z materiali, ki dihajo, kot so juta, trstika, koruznica ali posebne zaščitne spiralne obloge. S tem preprečimo neposreden stik lubja z ostrim zimskim soncem in zmanjšamo temperaturna nihanja, ki povzročajo razpoke. Obenem ta zaščita nudi tudi določeno oviro pred divjadjo.
Drug pomemben ukrep je zaščita koreninskega sistema. Korenine mladih dreves so še plitve in zato bolj izpostavljene zmrzali, še posebej v zimah brez snežne odeje, ki deluje kot naravni izolator. Okoli debla nasujemo 10-15 cm debelo plast zastirke, kot so slama, suho listje, kompost ali smrekove veje. Ta plast deluje kot izolacija, ki ščiti korenine pred globoko zmrzaljo in ohranja bolj stabilno temperaturo tal. Zastirko je treba spomladi, ko nevarnost močne zmrzali mine, odstraniti od debla, da se zemlja hitreje segreje in da preprečimo gnitje lubja.
V območjih, kjer so prisotni zajci, srne ali druga divjad, je nujna tudi mehanska zaščita pred obgrizovanjem. Pozimi, ko primanjkuje hrane, je mlado in sočno lubje sadnih dreves zanje prava poslastica. Poškodbe zaradi obgrizovanja so lahko za mlado drevo usodne. Najbolj zanesljiva zaščita je uporaba plastičnih ali žičnih mrežic, ki jih namestimo okoli debla. Mrežica mora biti dovolj visoka, da je živali ne morejo preskočiti ali doseči preko nje, in dovolj odmaknjena od debla, da se ga ne dotika.
Jeseni, preden tla zamrznejo, je ključnega pomena, da mlado drevo še zadnjič obilno zalijemo. To je še posebej pomembno, če je bila jesen suha. Drevo si bo tako ustvarilo zadostno zalogo vlage, ki mu bo pomagala preživeti obdobja, ko so tla zmrznjena in korenine ne morejo črpati vode. Ta ukrep je pomemben za preprečevanje pojava fiziološke suše, ki nastane, ko rastlina izgublja vodo z izhlapevanjem, ne more pa je nadomestiti iz zmrznjenih tal.
Skrb za odrasla drevesa pozimi
Odrasla, dobro uveljavljena kutinova drevesa so precej bolj odporna na zimske razmere kot mlada in običajno ne potrebujejo tako intenzivne zaščite. Njihov globok in razvejan koreninski sistem je bolje zaščiten pred zmrzaljo, debelo in hrapavo lubje pa je manj občutljivo na sončni ožig. Kljub temu pa obstajajo nekateri ukrepi, s katerimi lahko pripomoremo k njihovemu lažjemu prezimovanju in zmanjšamo tveganje za poškodbe.
Eden izmed najučinkovitejših ukrepov za zaščito debla starejših dreves pred pokanjem je beljenje. Deblo in debelejše ogrodne veje premažemo s sadjarskim apnenim beležem, ki ga lahko kupimo ali pripravimo sami iz gašenega apna, vode, soli in močnika. Bela barva odbija sončne žarke in preprečuje prekomerno segrevanje lubja podnevi, s čimer se zmanjšajo temperaturna nihanja in napetosti v tkivih. Beljenje opravimo pozno jeseni, v suhem vremenu, ko so temperature nad ničlo. Poleg zaščite pred sončnim ožigom apneni belež deluje tudi razkužilno in uniči nekatere prezimujoče oblike škodljivcev.
Tudi pri odraslih drevesih je pomembno, da jeseni poskrbimo za sanitarno higieno. Odstranitev vseh preostalih mumificiranih plodov z drevesa in pobiranje odpadlega listja s tal je ključnega pomena za preprečevanje širjenja bolezni v naslednjem letu. V teh ostankih prezimijo številni povzročitelji bolezni, kot sta monilija in kutinova listna pegavost. S tem preprostim jesenskim opravilom si lahko prihranimo veliko dela z zaščito v spomladanskem času.
Če zapade večja količina mokrega in težkega snega, je priporočljivo, da ga previdno otresemo z vej. Teža snega lahko povzroči lomljenje vej, še posebej, če krošnja ni pravilno oblikovana ali če so na drevesu starejše, krhkejše veje. Reden pregled drevesa po močnejšem sneženju ali žledolomu nam omogoča, da pravočasno ukrepamo in preprečimo večjo škodo. Morebitne zlomljene veje je treba čim prej gladko odžagati, da se rana lažje in hitreje zaceli.
Preprečevanje zimskih poškodb
Zimske poškodbe na kutinah niso posledica le nizkih temperatur, ampak tudi kombinacije več dejavnikov. Ena najpogostejših poškodb je že omenjeno pokanje lubja zaradi sončnega ožiga, ki ga najučinkoviteje preprečimo z beljenjem debla ali ovijanjem pri mladih drevesih. Te rane so nevarne, ker omogočajo vstop glivam in bakterijam, ki lahko povzročijo trajne poškodbe ali celo propad drevesa. Zato je zaščita debla eden najpomembnejših preventivnih ukrepov.
Druga pogosta težava je fiziološka suša, ki nastane, ko drevo izgublja vodo skozi veje in brste (predvsem v vetrovnih in sončnih zimskih dneh), ne more pa je nadomestiti iz zmrznjenih tal. Ta pojav je še posebej izrazit pri iglavcih, a lahko prizadene tudi sadno drevje, predvsem mlajše sadike. Najboljša preventiva proti tej poškodbi je obilno jesensko zalivanje, da gre drevo v zimo z dobro zalogo vlage, in uporaba zastirke, ki nekoliko upočasni zamrzovanje tal.
Poškodbe zaradi divjadi, kot so zajci in srne, so lahko za mlada drevesa usodne. Obgrizovanje lubja okoli debla lahko prekine pretok hranil in vode, kar povzroči propad drevesa nad poškodovanim mestom. Najboljša in edina stoodstotno zanesljiva zaščita je mehanska ovira v obliki zaščitnih mrežic okoli debla. Uporabljajo se tudi različna odvračala oziroma repelenti, ki jih nanesemo na deblo, vendar je njihova učinkovitost odvisna od vremenskih pogojev in jih je treba večkrat obnavljati.
Poškodbe zaradi teže snega in žleda so mehanske narave. Zlomljene veje predstavljajo velike rane, ki se težko celijo in so vstopna točka za bolezni. Preventiva pred takšnimi poškodbami je predvsem pravilna in redna rez, s katero oblikujemo močno ogrodje drevesa z ugodnimi koti vej. Z rezjo odstranjujemo šibke, pregoste in preveč navpično rastoče veje, ki so bolj nagnjene k lomljenju. V primeru napovedi obilnega sneženja lahko pri manjših drevesih veje tudi podpremo ali povežemo skupaj.
