Zagotavljanje ustrezne prehrane je ključnega pomena za doseganje bujne rasti in obilnega cvetenja žametnic. Čeprav te priljubljene enoletnice slovijo po svoji nezahtevnosti in sposobnosti uspevanja tudi v manj rodovitnih tleh, bo premišljeno in uravnoteženo gnojenje bistveno izboljšalo njihovo vitalnost, velikost cvetov in splošno odpornost. Razumevanje osnovnih prehranskih potreb žametnic nam omogoča, da se izognemo pogostim napakam, kot je prekomerno gnojenje z dušikom, ki spodbuja rast listja na račun cvetenja. Pravilna strategija gnojenja se začne že pri pripravi tal pred sajenjem in se nadaljuje s premišljenim dodajanjem hranil tekom rastne sezone, prilagojenim fazi razvoja rastline in načinu gojenja. Uravnotežena prehrana je temelj, na katerem žametnice gradijo svojo lepoto in zdravje od korenin do cvetov.
Žametnice za svojo rast potrebujejo uravnoteženo razmerje makrohranil: dušika (N), fosforja (P) in kalija (K). Dušik je ključen za rast zelenih delov rastline, kot so stebla in listi. Fosfor igra bistveno vlogo pri razvoju močnega koreninskega sistema, nastavljanju cvetnih popkov in tvorbi semen. Kalij pa krepi splošno odpornost rastline na bolezni, sušo in druge stresne dejavnike ter prispeva k razvoju čvrstih stebel in kakovostnih cvetov. Poleg teh treh glavnih hranil potrebujejo tudi mikrohranila, kot so magnezij, kalcij, železo in bor, vendar v veliko manjših količinah.
Ključ do uspešnega gnojenja žametnic je v zmernosti, še posebej pri dušiku. Če so tla prebogata z dušikom, bodo rastline razvile bujno, temno zeleno listje, vendar bodo cvetele zelo slabo ali sploh ne. Energijo bodo namreč usmerile v vegetativno rast namesto v generativno (cvetenje). Zato je pri izbiri gnojil pomembno poiskati takšna, ki imajo uravnoteženo razmerje NPK ali pa imajo nekoliko višjo vsebnost fosforja in kalija v primerjavi z dušikom, kar bo spodbujalo cvetenje.
Najboljši pristop k prehrani žametnic se začne z dobro pripravo tal. Pred sajenjem je priporočljivo v zemljo vdelati dobro preperele organske snovi, kot so kompost, uležan hlevski gnoj ali organska vrtna zemlja. Kompost ne le da počasi sprošča širok spekter hranil v uravnoteženi obliki, ampak tudi izboljšuje strukturo tal, njihovo sposobnost zadrževanja vode in spodbuja delovanje koristnih mikroorganizmov. V večini primerov bo dobra priprava tal zadoščala za prehrano žametnic, posajenih na gredicah, skozi večji del sezone.
Gnojenje ob sajenju
Osnova za zdravo rast žametnic se postavi že ob samem sajenju. Ne glede na to, ali sadimo sadike ali sejemo seme neposredno na gredico, je priprava rodovitne osnove ključnega pomena. Kot smo že omenili, je vdelava zrelega komposta v zgornjo plast zemlje (približno 15-20 cm globoko) najboljši način za zagotovitev dolgoročnega vira hranil. Kompost deluje kot počasi sproščajoče se gnojilo, ki rastlinam zagotavlja vse, kar potrebujejo v začetni fazi rasti, ne da bi pri tem obstajala nevarnost “ožiga” korenin, kar se lahko zgodi pri uporabi premočnih mineralnih gnojil.
Če nimamo na voljo komposta, lahko uporabimo druga organska gnojila v obliki peletov. Izberemo uravnoteženo organsko gnojilo, ki ga po navodilih proizvajalca potresemo po površini in rahlo vdelamo v tla. Ta gnojila se prav tako sproščajo počasi in so odvisna od delovanja mikroorganizmov v tleh, kar zagotavlja postopno in naravno prehrano. Ta začetni “obrok” bo mladim rastlinam dal energijo za razvoj močnega koreninskega sistema, kar je osnova za kasnejšo bujno rast in cvetenje.
Pri sajenju v posode in balkonska korita je izbira substrata še toliko bolj pomembna, saj imajo rastline na voljo omejeno količino zemlje. Priporočljivo je uporabiti visokokakovosten, že predhodno pognojen substrat za cvetoče rastline. Takšni substrati običajno vsebujejo mešanico šote, komposta, perlita in gnojil s počasnim sproščanjem, ki rastlinam zagotavljajo hranila za prvih nekaj tednov po sajenju. To nam olajša delo in zagotovi dober start za naše žametnice.
Izogibati se je treba dodajanju svežega, nepreperela hlevskega gnoja neposredno ob sajenju. Svež gnoj je premočan, vsebuje visoko koncentracijo dušika in amonijaka, kar lahko poškoduje ali celo uniči mlade korenine. Poleg tega lahko vsebuje semena plevelov in patogene organizme. Vedno uporabljamo le dobro uležan, kompostiran gnoj, ki je temne barve, drobljiv in ima vonj po zemlji, ne po amonijaku.
Gnojenje tekom rastne sezone
Potreba po dognojevanju tekom rastne sezone je odvisna predvsem od začetne rodovitnosti tal in načina gojenja. Žametnice, posajene na dobro pripravljene vrtne gredice, pogosto ne potrebujejo veliko dodatnega gnojenja. Če opazimo, da je rast počasna, listi bledijo ali je cvetenje šibko, jim lahko enkrat ali dvakrat v sezoni dodamo tekoče gnojilo. Prvo dognojevanje je smiselno opraviti, ko se rastline dobro ukoreninijo in začnejo aktivno rasti, drugo pa sredi poletja, da spodbudimo nadaljnje cvetenje.
Za dognojevanje je najprimernejša uporaba tekočih gnojil, ki jih zmešamo z vodo za zalivanje. Izberemo gnojilo, namenjeno cvetočim rastlinam, ki ima višjo vsebnost fosforja in kalija (npr. NPK 5-10-10 ali podobno). Takšna sestava bo spodbujala tvorbo cvetnih popkov in ne prekomerne rasti listja. Gnojilo vedno uporabljamo v skladu z navodili proizvajalca, saj prekomerna koncentracija lahko poškoduje korenine. Pravilo “manj je več” je pri gnojenju žametnic zelo primerno.
Popolnoma drugačna zgodba je pri žametnicah, ki rastejo v posodah, koritih ali visečih košarah. Zaradi omejenega volumna substrata se hranila hitreje porabijo in izperejo z vsakim zalivanjem. Zato je redno dognojevanje nujno za ohranjanje bujnega cvetenja skozi celo poletje. S tekočim dognojevanjem pričnemo približno tri do štiri tedne po sajenju in ga nato ponavljamo vsakih 14 dni do konca avgusta.
Alternativa tekočim gnojilom so gnojilne palčke ali gnojila s počasnim sproščanjem v obliki granul. Te ob sajenju preprosto potisnemo v substrat ali jih potresemo po površini. Hranila se nato postopoma sproščajo ob vsakem zalivanju skozi daljše obdobje, kar zmanjša potrebo po rednem dodajanju tekočih gnojil. Ta metoda je še posebej priročna za tiste, ki nimajo časa za redno mešanje gnojil ali pogosto pozabijo na dognojevanje.
Organska in naravna gnojila
Uporaba organskih in naravnih gnojil je odličen način za prehrano žametnic na trajnosten in okolju prijazen način. Poleg komposta in uležanega gnoja obstaja še veliko drugih možnosti. Gnojilo iz morskih alg je odličen vir mikrohranil in rastnih hormonov, ki spodbujajo zdrav razvoj rastlin. Uporabljamo ga lahko v tekoči obliki, razredčenega z vodo, za zalivanje ali foliarno gnojenje (škropljenje po listih), kar omogoča hitro absorpcijo hranil.
Kompostni čaj je še eno izjemno hranilo, ki ga lahko pripravimo sami. To je tekoči izvleček, pridobljen z namakanjem zrelega komposta v vodi. Rezultat je s hranili in koristnimi mikroorganizmi bogata tekočina, ki jo uporabljamo za zalivanje. Kompostni čaj ne le hrani rastline, ampak tudi izboljšuje zdravje tal, povečuje biološko aktivnost in pomaga pri zatiranju nekaterih bolezni. Redna uporaba kompostnega čaja lahko bistveno zmanjša potrebo po drugih gnojilih.
Gnojilo iz gabeza je tradicionalno vrtnarsko gnojilo, bogato s kalijem, ki je idealno za spodbujanje cvetenja. Pripravimo ga tako, da sveže liste gabeza namočimo v vodo in pustimo vreti nekaj tednov. Nastalo tekočino, ki ima precej močan vonj, pred uporabo razredčimo z vodo (običajno v razmerju 1:10) in z njo zalivamo žametnice v obdobju cvetenja. Podobno lahko pripravimo tudi gnojilo iz kopriv, ki je bogato z dušikom in železom ter je odlično za spodbujanje začetne rasti.
Uporaba lesnega pepela je lahko koristna, vendar zmerno. Lesni pepel je dober vir kalija in kalcija, vendar dviguje pH vrednost tal. Zato ga uporabljamo le na kislih tleh in v zelo majhnih količinah, potresenega okoli rastlin. Izogibamo se uporabi pepela iz barvanega ali obdelanega lesa in premoga, saj lahko vsebuje škodljive snovi. Pred uporabo večjih količin je vedno priporočljivo preveriti pH tal.
Prepoznavanje pomanjkanja hranil
Čeprav so žametnice na splošno nezahtevne, lahko včasih pokažejo znake pomanjkanja določenih hranil, še posebej, če rastejo v zelo izčrpanih tleh ali v posodah brez rednega dognojevanja. Prepoznavanje teh znakov nam omogoča, da pravočasno ukrepamo. Splošno pomanjkanje hranil se kaže kot upočasnjena rast, majhni in bledi listi ter šibko cvetenje. Rastline so videti slabotne in brez prave vitalnosti.
Pomanjkanje dušika je eno najpogostejših in se najprej pokaže na starejših, spodnjih listih. Ti postanejo enakomerno bledo zeleni ali rumeni, medtem ko mlajši, zgornji listi ostanejo zeleni. To se zgodi, ker je dušik mobilno hranilo in ga rastlina lahko premesti iz starejših delov v mlajše, ki aktivno rastejo. Če opazimo takšne znake, je čas za gnojenje z uravnoteženim gnojilom.
Pomanjkanje fosforja je manj pogosto, a se lahko pojavi v hladnih in mokrih tleh. Znaki vključujejo zakrnelo rast in včasih vijoličen odtenek na listih, še posebej pri mlajših rastlinah. Fosfor je ključen za prenos energije v rastlini, zato njegovo pomanjkanje močno vpliva na splošni razvoj. Dodatek gnojila z višjo vsebnostjo fosforja (srednja številka v NPK formuli) bo pomagal odpraviti težavo.
Pomanjkanje kalija se pogosto kaže kot rumenenje ali rjavenje robov starejših listov, medtem ko osrednji del lista ostane zelen. Listni robovi so lahko videti ožgani. Ker kalij uravnava pretok vode in krepi celične stene, njegovo pomanjkanje oslabi rastlino in jo naredi bolj dovzetno za sušo in bolezni. Uporaba gnojila, bogatega s kalijem, kot je na primer gnojilo iz gabeza ali lesni pepel (previdno), bo izboljšala stanje.