Brek je drevo, ki v naravi uspeva na razmeroma skromnih, pogosto apnenčastih tleh, kar kaže na njegovo zmerno potrebo po hranilih. Ni zahtevna rastlina, ki bi potrebovala intenzivno gnojenje, da bi dobro rasla in rodila. Kljub temu pa mu zagotavljanje uravnotežene prehrane, še posebej v ključnih fazah rasti in na osiromašenih tleh, bistveno pripomore k boljšemu zdravju, večji vitalnosti, odpornosti na bolezni in obilnejšemu pridelku. Pravilno gnojenje ne pomeni le dodajanja hranil, ampak predvsem skrb za zdrava in živa tla, ki bodo drevesu dolgoročno zagotavljala vse potrebno za optimalen razvoj.
Osnovne potrebe po hranilih
Za svojo rast in razvoj brek, tako kot vse druge rastline, potrebuje vrsto makro- in mikrohranil. Med makrohranili so najpomembnejši dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Dušik je ključen za rast listne mase in poganjkov, saj je sestavni del klorofila in beljakovin. Fosfor igra pomembno vlogo pri razvoju korenin, cvetenju in tvorbi plodov ter prenosu energije v rastlini. Kalij pa krepi celične stene, povečuje odpornost na bolezni, sušo in mraz ter vpliva na kakovost plodov.
Poleg teh treh glavnih elementov so pomembna tudi sekundarna makrohranila, kot so kalcij (Ca), magnezij (Mg) in žveplo (S). Kalcij je bistven za gradnjo celičnih sten in razvoj korenin, brek pa še posebej dobro uspeva na tleh, bogatih s kalcijem. Magnezij je osrednji atom v molekuli klorofila, zato je nujen za fotosintezo. Žveplo je sestavni del nekaterih aminokislin in vitaminov. Pomanjkanje kateregakoli od teh hranil lahko vodi v specifične simptome in slabšo rast.
Mikrohranila, kot so železo (Fe), mangan (Mn), cink (Zn), baker (Cu), bor (B) in molibden (Mo), so potrebna v veliko manjših količinah, vendar so za normalno delovanje rastlinskih procesov prav tako nepogrešljiva. Železo je na primer ključno za sintezo klorofila, zato se njegovo pomanjkanje kaže kot kloroza (rumenenje listov med žilami). Bor je pomemben za cvetenje in oplodnjo. Večino teh hranil brek v zadostnih količinah dobi iz tal, če so ta rodovitna in imajo primerno pH vrednost.
Potrebe po hranilih se spreminjajo glede na starost drevesa in letni čas. Mlada drevesa v fazi intenzivne rasti potrebujejo več dušika za razvoj močne strukture. Drevesa v rodni dobi pa imajo povečane potrebe po fosforju in kaliju za cvetenje in razvoj plodov. Razumevanje teh osnovnih potreb je prvi korak k pravilnemu in ciljanemu pristopu h gnojenju, ki bo drevesu zagotovil točno tisto, kar v določenem trenutku potrebuje.
Prepoznavanje pomanjkanja hranil
Opazovanje drevesa je ključno za zgodnje prepoznavanje morebitnega pomanjkanja hranil. Spremembe v barvi, velikosti in obliki listov so pogosto prvi vidni znaki, da drevesu nekaj primanjkuje. Splošna počasna rast in bleda barva listja lahko kažeta na splošno pomanjkanje hranil, najpogosteje dušika. Ker je dušik mobilen element v rastlini, se njegovo pomanjkanje najprej pokaže na starejših, spodnjih listih, ki postanejo enakomerno bledi ali rumenkasti.
Pomanjkanje fosforja je težje prepoznati, pogosto se kaže kot slabša rast, manj cvetenja in plodov. Listi so lahko manjši in temnejše, včasih celo modrikasto zelene barve, v nekaterih primerih pa se pojavi tudi rdečkast ali vijoličen odtenek, še posebej na mladih listih. Te simptome je mogoče zamenjati s posledicami hladnega vremena, zato je potrebna previdnost pri diagnozi. Slab razvoj korenin je prav tako značilen, a očem skrit znak.
Pomanjkanje kalija se tipično kaže na robovih starejših listov, ki najprej porumenijo, nato pa porjavijo in se posušijo, kar daje videz ožganosti. Medtem ko notranji del lista ostane zelen. To je posledica mobilnosti kalija, ki ga rastlina iz starejših listov preusmeri v mlajše, rastoče dele. Pomanjkanje kalija zmanjšuje tudi odpornost rastline na stres in vpliva na kakovost plodov.
Kloroza ali rumenenje listov med žilami, medtem ko žile ostanejo zelene, je značilen znak pomanjkanja mikrohranil, najpogosteje železa ali magnezija. Pomanjkanje železa se običajno pojavi na najmlajših, vrhnjih listih, saj je železo v rastlini slabo mobilno. Pomanjkanje magnezija pa se pogosto pokaže na starejših listih v obliki lisaste ali marmorirane kloroze. Te težave so pogostejše na tleh z visoko pH vrednostjo, kjer postanejo ta hranila rastlinam težje dostopna.
Organsko gnojenje
Organsko gnojenje je najbolj priporočljiv način za zagotavljanje hranil breku, saj ne hrani le rastline, ampak tudi tla. Organska gnojila, kot so kompost, uležan hlevski gnoj, listavka ali druga organska snov, postopoma sproščajo hranila, izboljšujejo strukturo tal, povečujejo sposobnost zadrževanja vode in spodbujajo življenje koristnih talnih mikroorganizmov. Zdrava, biološko aktivna tla so najboljše zagotovilo za dolgoročno prehrano in zdravje drevesa.
Zrel kompost je verjetno najboljše in najbolj uravnoteženo organsko gnojilo. Vsebuje širok spekter makro- in mikrohranil v obliki, ki je rastlinam lahko dostopna, hkrati pa je bogat z organsko snovjo. Najbolje ga je aplicirati jeseni ali zgodaj spomladi, tako da ga v tankem sloju razporedimo po tleh pod krošnjo drevesa in ga rahlo vdelamo v zgornjo plast zemlje. Letni dodatek komposta bo ohranjal rodovitnost tal in zagotavljal stabilno oskrbo s hranili.
Uležan hlevski gnoj je prav tako odličen vir hranil, še posebej dušika. Pomembno je, da uporabljamo le dobro preperel gnoj, saj svež gnoj lahko poškoduje korenine in vsebuje semena plevelov. Gnoj prav tako razporedimo pod krošnjo jeseni, da se hranila preko zime sprostijo v tla. Poleg komposta in gnoja lahko uporabimo tudi različna komercialna organska gnojila v obliki peletov, ki so enostavna za uporabo in imajo natančno določeno vsebnost hranil.
Zeleno gnojenje je še ena odlična organska praksa. To vključuje setev rastlin, kot so detelja, grahor ali facelija, pod krošnjo drevesa. Te rastline s svojimi koreninami rahljajo tla, nekatere (metuljnice) pa vežejo dušik iz zraka in ga shranjujejo v tla. Ko rastline pokosimo, preden začnejo semeniti, in jih pustimo na tleh kot zastirko, se razgradijo in obogatijo tla z organsko snovjo in hranili. Ta metoda je še posebej koristna v večjih sadovnjakih.
Uporaba mineralnih gnojil
Mineralna gnojila je pri breku smiselno uporabljati previdno in le takrat, ko je to resnično potrebno. Uporabljamo jih predvsem za odpravljanje specifičnih, akutnih pomanjkanj hranil, ki jih ugotovimo z vizualnim pregledom ali, še bolje, z analizo tal. Analiza tal je najbolj zanesljiv način za določitev, katerih hranil primanjkuje in v kakšni količini, ter preprečuje nepotrebno in potencialno škodljivo prekomerno gnojenje.
Če se odločimo za uporabo mineralnih gnojil, izberemo tista s počasnim sproščanjem, ki zagotavljajo dolgotrajnejšo oskrbo in zmanjšujejo tveganje za izpiranje hranil v podtalnico. Kompleksna NPK gnojila naj imajo uravnoteženo razmerje hranil, prilagojeno potrebam sadnega drevja. Za mlada drevesa lahko uporabimo gnojila z nekoliko višjo vsebnostjo dušika, za rodna drevesa pa tista z več fosforja in kalija.
Gnojenje izvajamo zgodaj spomladi, ob začetku vegetacije, da ima drevo na voljo dovolj hranil za intenzivno rast in cvetenje. Gnojilo enakomerno potresemo po tleh pod celotno širino krošnje, izogibamo pa se neposrednemu stiku z deblom. Po gnojenju je priporočljivo, da gnojilo rahlo vdelamo v tla in območje dobro zalijemo, da se gnojilo raztopi in hitreje doseže koreninski sistem.
Pri težavah s klorozo, ki jo povzroča pomanjkanje železa na apnenčastih tleh, je dodajanje železa v tla pogosto neučinkovito. V takšnih primerih je bolj smiselna uporaba foliarnega gnojenja, to je škropljenja listov z raztopino železovega kelata. To je hiter način za odpravo simptomov, vendar je le začasna rešitev. Dolgoročna rešitev vključuje izboljšanje tal z dodajanjem organske snovi, kar lahko pripomore k večji dostopnosti mikrohranil.
Čas in način gnojenja
Pravilno časovno načrtovanje gnojenja je ključno za maksimalen izkoristek hranil in preprečevanje negativnih vplivov. Glavno gnojenje z organskimi gnojili s počasnim sproščanjem, kot sta kompost ali hlevski gnoj, je najbolje opraviti jeseni. Čez zimo se bodo hranila postopoma sproščala in vdelala v tla, tako da bodo drevesu na voljo zgodaj spomladi, ko se začne rastna doba. Jesensko gnojenje tudi izboljša strukturo tal pred zimskim obdobjem.
Spomladansko gnojenje je primerno za hitreje delujoča mineralna gnojila ali za dodaten odmerek organskega gnojila, če ga nismo dodali jeseni. Spomladi, tik pred brstenjem, drevo potrebuje veliko energije za odganjanje listov in cvetenje, zato mu dodatek hranil, še posebej dušika, pride prav. Pomembno je, da z gnojenjem ne odlašamo predolgo v poletje, še posebej ne z dušikovimi gnojili.
Pozno poletno gnojenje z dušikom lahko spodbudi novo, pozno rast poganjkov, ki pred zimo ne bi imeli dovolj časa, da olesenijo. Takšni poganjki so zelo občutljivi na zmrzal in lahko pozimi pozebejo, kar drevo oslabi in odpre pot za okužbe. Po koncu julija se zato izogibamo gnojenju z dušikom. Lahko pa pozno poleti ali zgodaj jeseni uporabimo gnojila, bogata s kalijem, ki pomagajo pri dozorevanju lesa in povečujejo odpornost drevesa na zimski mraz.
Način aplikacije gnojila je odvisen od njegove oblike. Trdna gnojila, tako organska kot mineralna, vedno enakomerno razporedimo po celotnem območju pod krošnjo, od debla pa do zunanjega roba vej (kapna linija). Po aplikaciji jih je priporočljivo rahlo vdelati v površino in zaliti. Tekoča gnojila razredčimo z vodo po navodilih proizvajalca in z njimi zalijemo območje korenin. Ne glede na metodo je pomembno, da gnojila ne kopičimo na enem mestu, saj lahko to povzroči poškodbe korenin.
