Sajenje in razmnoževanje kitajskega drena

Kitajski dren, z znanstvenim imenom Cornus kousa, je osupljiva okrasna rastlina, ki izvira iz Vzhodne Azije in vrtnarske navdušence spomladi nagradi s svojimi zvezdastimi socvetji, okrašenimi z velikimi ovršnimi listi, pozno poleti z užitnimi, malinam podobnimi plodovi, jeseni pa z razkošno, rdečkasto-vijolično barvo listja. Da pa bi ta posebna rastlina v našem vrtu zasijala v polnem sijaju, je nujno poznavanje pravilnih tehnik sajenja in nege ter obvladovanje metod razmnoževanja. Ključ do uspeha je v poglobljenem razumevanju potreb rastline in prilagajanju le-tem, kar vodi v vseživljenjski, cvetoč odnos z rastlino. V nadaljevanju podrobno predstavljamo strokovne prijeme, s pomočjo katerih lahko vsakdo uspešno vzgoji kitajski dren.

Izbira idealne lege in priprava tal

Izbira popolnega mesta za kitajski dren je temeljnega pomena za njegovo dolgoročno zdravje in bogato cvetenje. Ta rastlina ima raje filtrirano svetlobo ali delno senco, zlasti v toplejših podnebjih, kjer ji lahko popoldansko žgoče sonce poškoduje liste. Idealna je vzhodna lega, kjer lahko uživa v jutranjem soncu, a je zaščitena pred močnim popoldanskim sevanjem. Preživi lahko tudi na polnem soncu, vendar le, če so njena tla nenehno vlažna, sicer lahko robovi listov porjavijo in rastlina zaide v stresno stanje. Pomislimo, da v svojem naravnem okolju pogosto raste kot podrast pod večjimi drevesi, zato poskusimo to okolje poustvariti tudi na svojem vrtu.

Kakovost tal je prav tako ključen dejavnik pri gojenju kitajskega drena, saj rastlina ljubi dobro odcedna, s humusom bogata, rahlo kisla do nevtralna tla (pH 5.5-7.0). Ne prenaša težkih, glinenih, zastajajoče vode polnih tal, saj takšni pogoji lahko vodijo do gnitja korenin, kar lahko povzroči propad rastline. Zato je pred sajenjem nujna ustrezna priprava tal, kar vključuje izboljšanje njihove strukture. V tla je vredno vdelati večjo količino organske snovi, kot je zrel kompost, šota ali kakovostna zemlja za rože, da postanejo bolj rahla, zračna in bogatejša s hranili.

Pri pripravi sadilne jame ne naredimo napake, da za rastlino skopljemo le majhno luknjo. Jama naj bo vsaj dvakrat do trikrat širša od koreninske grude rastline, vendar ne globlja. Pregloboko sajenje je ena najpogostejših napak, ki vodi do nabiranja vlage okoli koreninskega vratu in kasneje do razvoja glivičnih bolezni. Izkopano zemljo zmešajmo z že omenjenimi organskimi snovmi, da se mlade korenine lažje razraščajo na svojem novem mestu. Ta skrbna priprava rastlini zagotavlja najboljše pogoje za začetek in postavlja temelje za njeno prihodnjo zdravo rast.

Postopek sajenja

Idealen čas za sajenje je pomlad ali jesen, ko so temperature zmernejše in je količina padavin zadostna za ukoreninjenje. Prednost spomladanskega sajenja je, da ima rastlina na voljo celotno rastno dobo, da se okrepi pred prihodom zime. Jesensko sajenje je prav tako odlična izbira, saj so tla še vedno dovolj topla za tvorbo korenin, hladnejše in bolj deževno vreme pa zmanjšuje presaditveni stres. Izogibajmo se sajenju v poletni vročini, saj to rastlino izjemno obremeni. Sajenje rastlin v loncih je bolj prilagodljivo, vendar je treba osebke z golimi koreninami obvezno saditi v obdobju mirovanja.

Rastlino previdno vzemite iz posode in preglejte koreninsko grudo. Če korenine rastejo krožno ob steni lonca (zavite korenine), jih previdno sprostite z roko ali obrezovalnimi škarjami in na njih naredite celo nekaj navpičnih zarez, da spodbudite rast novih korenin. Rastlino postavite na sredino pripravljene sadilne jame tako, da je vrh koreninske grude v ravnini ali nekoliko višje od okoliške zemlje. Ta korak je ključen za preprečevanje gnitja koreninskega vratu. Rastline nikoli ne sadite globlje, kot je rasla v drevesnici.

Ko ste rastlino postavili na pravo višino, začnite jamo zasipavati z izboljšano mešanico zemlje. Zemljo previdno, po plasteh, utrdite okoli korenin, da ne ostanejo zračni žepi, ki bi lahko izsušili korenine. Po končanem sajenju okoli debla rastline oblikujte majhen krožnik, ki bo pomagal usmerjati vodo k območju korenin. Po sajenju rastlino temeljito zalijte z vsaj 10-15 litri vode, da se zemlja dobro prepoji in postane blatna okoli korenin. Redno zalivanje je še posebej pomembno v prvi rastni sezoni, zlasti v sušnih obdobjih.

Razmnoževanje s semeni

Razmnoževanje kitajskega drena s semeni je dolgotrajen, a izjemno zanimiv postopek, ki ponuja priložnost, da sami vzgojimo nove rastline. Pomembno je vedeti, da rastline, vzgojene iz semen, nabranih iz žlahtnih sort, ne bodo nujno podedovale vseh lastnosti matične rastline, kot sta velikost ali barva cvetov. Semena nabirajte pozno poleti ali zgodaj jeseni, ko plodovi dozorijo, postanejo živo rdeči ali rožnati in mehki. Plod je pravzaprav birni koščičast plod, ki ga sestavlja več majhnih koščičastih plodov, zato lahko iz enega “plodu” pridobimo več semen.

Semena je treba čim prej odstraniti iz nabranih plodov, saj mesnati del vsebuje snovi, ki zavirajo kalitev. To najlažje storimo tako, da plodove stisnemo in nato meso temeljito speremo pod tekočo vodo v cedilu. Čista semena morajo nato skozi ključen korak, hladno stratifikacijo. Ta postopek simulira naravno zimsko hladno obdobje, ki je nujno za prekinitev mirovanja semen. Semena zmešajte z rahlo vlažnim peskom ali šoto, jih dajte v plastično vrečko z zapiralom in jih hranite v hladilniku 3-4 mesece.

Po končanem obdobju hladne obdelave spomladi semena posejte v dobro odceden setveni substrat, na primer mešanico šote in perlita. Semena pokrijte le tanko, približno pol centimetra debelo, s substratom. Za kalitev ohranjajte tla nenehno vlažna, vendar ne preveč mokra, in zagotovite toplo, svetlo mesto. Kalitev je lahko počasna in neenakomerna, traja od tednov do celo mesecev, zato bodite potrpežljivi. Ko so sadike dovolj močne in razvijejo vsaj dva para pravih listov, jih previdno presadite v ločene lončke in jih gojite še eno do dve leti, preden jih posadite na končno mesto na vrtu.

Metode vegetativnega razmnoževanja

Metode vegetativnega razmnoževanja, kot sta potapljanje ali cepljenje, omogočajo ustvarjanje potomcev, ki so genetsko popolnoma enaki matični rastlini. To je še posebej pomembno pri žlahtnih sortah, kjer želimo ohraniti določeno zaželeno lastnost (npr. izjemno velike cvetove, posebno barvo listja). Najpogosteje uporabljena metoda, ki jo lahko izvedemo tudi na domačem vrtu, je razmnoževanje z zelenimi potaknjenci. S to tehniko lahko v razmeroma kratkem času dobimo ukoreninjene rastline, ki bodo zveste kopije matične rastline. Uspeh je v veliki meri odvisen od pravilne časovne izbire in skrbne izvedbe.

Idealen čas za zelene potaknjence je pozna pomlad ali zgodnje poletje, ko so letošnji poganjki napol oleseneli. To pomeni, da je poganjek že dovolj močan, a še vedno prožen in se ob upogibu zlomi s pokom. Odrežite 10-15 cm dolge vršičke poganjkov z ostrimi, sterilnimi škarjami, tik pod listnim vozlom (nodij). Z spodnjega dela potaknjenca odstranite liste, pustite le zgornje 2-4 liste, ki jih lahko prepolovite, da zmanjšate izhlapevanje. Osnovo potaknjencev pomočite v hormon za ukoreninjenje, kar znatno poveča možnost ukoreninjenja, nato pa jih zasadite v sterilen, rahel substrat za ukoreninjenje, kot je mešanica perlita in šote.

Za ukoreninjenje potaknjenci potrebujejo stalno, visoko zračno vlažnost, zato posodo za razmnoževanje pokrijte s prozorno plastično folijo ali pokrovom, da ustvarite mini rastlinjak. Posodo postavite na svetlo mesto, vendar zaščiteno pred neposrednim soncem, in ohranjajte substrat nenehno vlažen. Ukoreninjenje običajno traja 6-8 tednov, kar nakazuje pojav novih poganjkov. Takrat lahko začnemo s postopnim privajanjem na zunanji zrak z občasnim odstranjevanjem pokrova. Ukoreninjene potaknjence nato presadite v ločene lončke in jih gojite naprej, dokler niso dovolj močni za sajenje na prostem.