Hosta, znana tudi kot funkija, je ena najbolj spektakularnih in hvaležnih trajnic za senčne kotičke vrta, cenjena predvsem ne zaradi cvetov, temveč zaradi izjemno raznolikih listov po obliki, velikosti in barvi. Osnova za uspešno sajenje je izbira pravega mesta in skrbna priprava tal, kar dolgoročno zagotavlja zdravo rast rastline in bujno listje. Hoste imajo raje polsenčne ali popolnoma senčne dele vrta, kjer so zaščitene pred žgočim opoldanskim soncem, saj preveč sončne svetlobe povzroči opekline in bledenje listov. To še posebej velja za sorte z bolj modrimi ali temnejšimi listi, medtem ko rumeno-zelene, pisane sorte prenesejo nekoliko več razpršene svetlobe in jo celo potrebujejo za ohranjanje intenzivnosti barve.
Kakovost tal je za hoste ključnega pomena, saj te rastline uspevajo v tleh, bogatih s hranili, ki dobro odvajajo vodo, a hkrati zadržujejo vlago. Idealna tla so rahlo kisla ali nevtralna, zračne strukture in z visoko vsebnostjo humusa, kar najbolj spominja na naravna gozdna tla. Pred sajenjem je priporočljivo tla na izbranem območju izdatno izboljšati z zrelim kompostom ali kakovostnim organskim gnojilom, da zagotovimo potrebna hranila in izboljšamo vodno bilanco tal. Izogibati se je treba preveč zbitim, glinastim tlem, kjer lahko zastaja voda, saj to lahko povzroči gnitje korenin in propad rastline.
Praktičen korak pri pripravi tal je, da območje za sajenje prekopljemo in zrahljamo do globine vsaj 30–40 centimetrov ter vanj temeljito vdelamo organske izboljševalce. To rahljanje globljih plasti omogoča koreninskemu sistemu, da se lažje širi in prodira globlje, s čimer rastlina postane stabilnejša in odpornejša na sušna obdobja. Sadilna jama naj bo vsaj dvakrat večja od koreninske grude rastline, da korenine sveže posajene hoste pridejo v rahlo, s hranili bogato okolje, kar olajša začetno ukoreninjenje in hitrejši začetek rasti.
Pravilen postopek sajenja in začetna nega
Najugodnejši čas za sajenje host je pomlad, ko mine nevarnost zmrzali, ali zgodnja jesen, ko so tla še dovolj topla za ukoreninjenje, poletna vročina pa ne predstavlja več nevarnosti. Prednost spomladanskega sajenja je, da ima rastlina vso sezono časa, da se okrepi pred zimo, medtem ko pri jesenskem sajenju bolj vlažno vreme pomaga pri ukoreninjenju. V teh obdobjih lahko sadimo tako kontejnerske sadike kot sadike z golimi koreninami, vendar je pri slednjih še posebej pomembno, da se korenine do sajenja ne izsušijo. Rastline je treba posaditi tako globoko, da je vrh korenike z brsti tik pod površino tal ali v isti ravnini z njo.
Pri določanju sadilne razdalje vedno upoštevajte končno velikost izbrane sorte, ki se lahko giblje od miniaturnih, nekajcentimetrskih, do ogromnih grmov s premerom več kot en meter. Splošno pravilo je, da manjše sorte sadimo na razdalji 25–30 centimetrov, srednje velike na 40–60 centimetrov, velikanske sorte pa celo na 80–100 centimetrov narazen med seboj in od drugih rastlin. Korenine rastline v sadilni jami previdno razporedimo, nato pa jamo napolnimo z izboljšano zemljo in jo rahlo potlačimo, da okoli korenin ne ostanejo zračni žepi. Pravilna globina sajenja je ključnega pomena, saj se pregloboko posajena hosta razvija počasneje, korenika pa lahko začne gniti.
Prva in najpomembnejša naloga po sajenju je obilno, temeljito zalivanje, ki pomaga, da se zemlja usede okoli korenin in zagotovi potrebno vlago za začetno obdobje. V prvih tednih pazimo, da so tla nenehno rahlo vlažna, vendar se izogibajmo prekomernemu zalivanju. Zastiranje površine tal z zastirko, na primer z borovim lubjem, listnim kompostom ali sekanci, je izjemno koristen ukrep, saj pomaga ohranjati vlago v tleh, preprečuje rast plevela in ohranja koreninsko območje hladno v toplejših mesecih. Debelina plasti zastirke naj bo idealno 5–7 centimetrov, vendar pazimo, da se ne dotika neposredno stebla rastline, da preprečimo gnitje.
Primarna metoda razmnoževanja: delitev korenike
Najpogostejši in najpreprostejši način razmnoževanja host je delitev korenike, ki ne le omogoča ustvarjanje novih rastlin, ampak služi tudi za pomlajevanje pregostih, starajočih se grmov. Med delitvijo korenike genetski material rastline ostane nespremenjen, zato smo lahko prepričani, da bodo novonastale rastline v vseh svojih lastnostih enake materinski rastlini. Najprimernejši čas za ta poseg je zgodnja pomlad, ko so tla že odmrznjena in prvi majhni poganjki, tako imenovana »očesa«, komaj pokukajo iz zemlje, ali zgodnja jesen, vsaj šest tednov pred pričakovanim prihodom prvih zmrzali. Spomladanska delitev je najidealnejša, saj se rastlina lahko obnavlja in krepi skozi vso rastno sezono.
Za začetek delitve korenike celotno grudo previdno izkopljemo iz zemlje z vilami ali ostro lopato, pri čemer kopljemo na primerni razdalji od koreninskega območja. Ko rastlino vzamemo iz zemlje, z močnim curkom vode ali zalivalko speremo zemljo s korenin, da postanejo korenika in rastni brsti (očesa) na njej dobro vidni. Delitev lahko opravimo ročno, če je gruda bolj rahle strukture, ali z ostrim, razkuženim nožem ali čisto lopato, če je gruda gosta in olesenela. Bistveno je, da ima vsak ločen del vsaj en, po možnosti pa več vitalnih brstov in pripadajočo, zadostno količino zdravih korenin.
Sveže razdeljene grude čim prej posadimo na novo mesto ali celo nazaj na staro mesto, da se korenine ne izsušijo. Postopek sajenja je enak kot pri sajenju novih rastlin: pripravimo primerno veliko sadilno jamo, obogateno s hranili, in vanjo postavimo rastlino na ustrezno globino. Temeljito zalivanje po delitvi je nujno, v naslednjih tednih pa posvetimo povečano pozornost oskrbi z vodo, da spodbudimo nastajanje novih korenin in ukoreninjenje rastline. Čeprav delitev korenike za rastlino predstavlja manjši stres, hoste ta poseg izjemno dobro prenašajo in kmalu začnejo rasti z obnovljeno močjo.
Druge metode razmnoževanja in varstvo rastlin
Čeprav je delitev korenike najpogostejša oblika razmnoževanja, je hoste teoretično mogoče razmnoževati tudi s semeni, vendar je to veliko daljši in negotov postopek. Pomembno je vedeti, da se sadike hibridnih sort skoraj nikoli ne bodo ujemale z materinsko rastlino, zato je setev priporočljiva bolj za vrtnarje, ki radi eksperimentirajo, ali za žlahtnitelje, ki se ukvarjajo z ustvarjanjem novih sort. Semena je treba jeseni nabrati iz zrelih glavic, nato pa jih po obdobju hladne stratifikacije lahko zgodaj spomladi posejemo v kakovostno zemljo za sadike. Majhne sadike se razvijajo izjemno počasi in lahko traja več let, preden dobimo rastlino primerne velikosti, sposobno cvetenja.
Pri negi host največji izziv predstavlja boj proti polžem in lazarjem, ki z veseljem grizejo sočne, mesnate liste rastline ter povzročajo grde luknje in poškodbe. Obstaja več načinov zaščite, od okolju prijaznih rešitev do kemičnih sredstev, zato je priporočljivo uporabiti integriran pristop. Takšne rešitve vključujejo ročno pobiranje zgodaj zjutraj ali po dežju, postavljanje pasti s pivom ali trosenje ostrega peska, jajčnih lupin ali kavne usedline okoli rastlin, kar ustvari fizično oviro za mehkužce. Sredstva za zatiranje polžev na osnovi železovega fosfata so manj škodljiva za okolje in druge organizme kot pripravki na osnovi metaldehida.
Poleg škodljivcev hoste napada relativno malo bolezni, vendar obstaja nekaj, na katere je vredno biti pozoren, kot je na primer Hosta Virus X (HVX), neozdravljiva virusna okužba. Znaki okužbe so razbarvanje, pege na listih, sesedanje tkiv, zato je preventiva ključnega pomena: rastline vedno kupujte pri zanesljivih virih in orodje, uporabljeno za delitev korenike (nož, lopata), po vsaki rastlini temeljito razkužite. Ožganine, rjavenje listov najpogosteje povzroči preveč neposredne sončne svetlobe, medtem ko se glivične listne pegavosti običajno pojavijo v preveč vlažnem, soparnem okolju in ob slabem kroženju zraka, kar lahko preprečimo z ustrezno sadilno razdaljo med grudami.
