Melisa, ali s znanstvenim imenom Melissa officinalis, je zelo priljubljena, prijetno dišeča trajnica z vonjem po limoni, ki spada v družino ustnatic. Najdemo jo v številnih vrtovih in na balkonih, saj ni priljubljena le zaradi svoje arome, temveč tudi zaradi zdravilnih učinkov in vsestranske uporabe v kuhinji. Pravilno prezimovanje je ključnega pomena, da se rastlina iz leta v leto močno in zdravo razvija ter obilno poganja sveže poganjke. Čeprav gre v osnovi za razmeroma odporno vrsto, se skrb obrestuje, zlasti v ostrejših, bolj mrzlih podnebjih, kjer se nezaščiteni grmi zlahka poškodujejo ali celo propadejo. Uspešno prezimovanje zagotavlja bogat pridelek v naslednji sezoni in dolgo življenjsko dobo rastline.
Melisa je v osnovi rastlina, odporna proti zmrzali, ki v zmernem podnebnem pasu lahko brez večjih težav prezimi na prostem. Njen koreninski sistem sega razmeroma globoko, kar ji pomaga pri obrambi pred mrazom, in ko nadzemni deli odmrejo, korenika preide v stanje mirovanja. Kljub temu so lahko mlade, sveže posajene rastline, pa tudi izjemno hladne zime brez snežne odeje, resna nevarnost za rastlino. V takih razmerah lahko zamrznejo tudi globlje plasti zemlje, kar lahko poškoduje koreninski sistem in prepreči spomladansko oživitev. Zato sta ustrezna priprava in izbira strategije prezimovanja ključnega pomena za ohranjanje zdravja rastline.
Starejši, utrjeni grmi melise, gojeni na vrtu, običajno ne potrebujejo posebnih ukrepov za prezimovanje, če podnebje ni izjemno hladno. Nadzemni deli rastline po prvih resnejših zmrzalih porjavijo in se posušijo, kar je del naravnega procesa. V tem obdobju rastlina vso svojo energijo umakne v koreninski sistem, da se pripravi na zimsko obdobje mirovanja. Pred spomladanskim brstenjem, zgodaj spomladi, je priporočljivo te posušene stebla odrezati nekaj centimetrov nad tlemi, kar spodbudi rast novih, svežih poganjkov. Ta rez prispeva k obnovi rastline in k oblikovanju gostejšega, bolj grmičastega videza v naslednji rastni sezoni.
Eden od ključev za uspešno prezimovanje je ustrezna priprava, ki se začne že jeseni. Od septembra naprej se je priporočljivo izogibati gnojenju, bogatemu z dušikom, saj bi to spodbudilo rast novih poganjkov, ki se ne bi utegnili dovolj utrditi pred prihodom zmrzali. Namesto tega je izrecno priporočljivo okoli grmov razporediti tanko plast zrelega komposta ali organske zastirke (npr. listje, slama). Ta prekrivna plast ne deluje le kot toplotna izolacija, ki ščiti koreninski sistem pred hudimi zmrzalmi, ampak med spomladanskim taljenjem počasi razpadajoč obogati tla z dragocenimi hranili, s čimer postavi temelje za močno rast v naslednjem letu.
Priprava na hladne mesece
Najpomembnejši korak pri pripravi melise na prezimovanje je obrezovanje rastline. To je priporočljivo opraviti pred prihodom prvih zmrzali ali takoj po njih, ko listje že izgubi svežino in se začne sušiti. Stebla odrežemo približno 5-10 centimetrov nad površino tal, kar pomaga preprečiti razvoj glivičnih bolezni na odmrlih delih rastline v vlažnem zimskem obdobju. Ta na videz drastičen rez dejansko služi zaščiti rastline, saj lahko zimska prekrivna plast lažje in učinkoviteje prekrije grm, s čimer se zmanjša tveganje za poškodbe zaradi zmrzali. Obrezovanje spodbuja tudi spomladansko rast močnih, novih poganjkov neposredno iz korenike.
Več člankov na to temo
Po obrezovanju je najpomembnejša naloga zaščita grmov pred zimskimi zmrzalmi, zlasti pri mlajših rastlinah ali v ostrejših podnebjih. V ta namen je odlična zastirka, ki ustvari izolacijsko plast na površini tal. Uporabimo lahko listje, slamo, borovo lubje ali celo debelejšo plast komposta, ki jo razporedimo v 10-15 centimetrski plasti okoli osnove rastline. Ta pregrinjalo ne ščiti le koreninskega sistema pred mrazom, ampak pomaga ohranjati vlago v tleh in preprečuje zamrzovanje globljih plasti. Plast zastirke lahko spomladi, ko mine nevarnost zmrzali, previdno odstranimo ali vdelamo v tla, s čimer izboljšamo njihovo strukturo.
Oskrba z vodo melise, ki prezimuje na prostem, običajno ne zahteva posebne pozornosti, saj zimske padavine pokrijejo minimalno potrebo rastline po tekočini v obdobju mirovanja. Vendar pa je med dolgotrajnimi, suhimi, mrzlimi obdobji brez padavin morda priporočljivo zmerno zalivati grme v milejših dneh. To je še posebej pomembno pri peščenih, dobro odcednih tleh, ki se hitreje sušijo. Prekomerno zalivanje se je treba vsekakor izogibati, saj stoječa voda lahko povzroči gnitje korenin, kar povzroči propad rastline, zlasti v zmrznjenih tleh.
Dodajanje hranil se v zimskem obdobju prekine, saj je rastlina v stanju mirovanja in ne potrebuje snovi, ki spodbujajo rast. Zadnje dodajanje hranil naj bi se zgodilo najkasneje zgodaj jeseni, po možnosti s pripravkom, bogatim s kalijem, ki spodbuja odpornost proti zmrzali. Uporaba gnojil, bogatih z dušikom, in umetnih gnojil je lahko izrecno škodljiva, saj so pozno rastoči sveži poganjki občutljivi na zmrzal in zlahka pomrznejo, s čimer oslabijo celotno rastlino. Naravna plast zastirke, kot je kompost, bo spomladi, ko se začnejo procesi razgradnje, zagotovila potrebna hranila za začetek vegetacije.
Prezimovanje melise v loncu
Prezimovanje melise, gojene v posodi, loncu ali balkonskem koritu, zahteva večjo pozornost, saj je njen koreninski sistem veliko bolj izpostavljen temperaturnim nihanjem in zmrzali. Zemlja v loncu zmrzne veliko hitreje in globlje kot vrtna tla, kar lahko privede do nepopravljivih poškodb korenin. Zato ni priporočljivo preprosto pustiti melise v loncu zunaj v zimskih mesecih, zlasti v regijah s hudimi zmrzalmi. Najvarnejša rešitev je premestitev rastline na zaščiteno mesto, kjer je mogoče temperaturo vzdrževati nad lediščem, vendar na hladnem.
Več člankov na to temo
Idealno mesto za prezimovanje je svetel, a hladen prostor, kjer se temperatura stabilno giblje med 5 in 10 stopinjami Celzija. V ta namen so lahko popolnoma primerni neogrevana veranda, svetla klet, garaža z oknom ali celo stopnišče brez zmrzali. Preveč tople, ogrevane sobne razmere niso idealne, ker bi rastlina lahko začela rasti, vendar bodo v zimskem okolju z malo svetlobe poganjki šibki, podolgovati in dovzetni za bolezni. Cilj je ohranjanje rastline v stanju mirovanja, ne pa spodbujanje njene rasti v zimskem obdobju.
Rastlino v loncu, namenjeno prezimovanju, je priporočljivo obrezati na enak način kot njene vrstnice na prostem, približno 10 centimetrov nad tlemi. To zmanjša izhlapevalno površino in olajša ravnanje z rastlino v ožjem prostoru za prezimovanje. Po obrezovanju rastlino temeljito preglejte, odstranite vse posušene, bolne liste in poganjke, da preprečite prezimovanje patogenov in škodljivcev. Preden rastlino prenesete na mesto za prezimovanje, je priporočljivo očistiti tudi površino zemlje od odpadlih rastlinskih ostankov, s čimer se dodatno zmanjša tveganje za glivične okužbe v zimskih mesecih.
Med prezimovanjem se potreba po vodi melise v loncu drastično zmanjša. Zalivajte jo le toliko, da se zemlja popolnoma ne izsuši, vendar med dvema zalivanjema pustite, da se zgornja plast zemlje posuši. Prekomerno zalivanje je najpogostejša napaka, ki vodi do gnitja korenin in propada rastline v zimskem obdobju. Gnojenje sploh ni potrebno do pomladi. Spomladi, ko mine nevarnost zmrzali, rastlino postopoma navajajte na zunanje razmere, tako da jo najprej postavite na bolj senčno mesto za nekaj ur, nato pa ji dovolite, da preživi vse več časa na soncu, preden jo postavite na končno mesto.
Spomladanska opravila in oživitev rastline
Ko pride pomlad in nevarnost nočnih zmrzali dokončno mine, ter se tla segrejejo, je čas, da prebudimo meliso. V primeru grmov, ki so prezimili na prostem, je prvi in najpomembnejši korak previdno odstranjevanje zimske odeje, torej plasti zastirke, ali njeno plitvo vdelovanje v tla. To omogoča sončnim žarkom, da segrejejo tla okoli osnove rastline in spodbudijo pojav novih poganjkov. Če tega nismo storili jeseni, je zdaj čas, da odrežemo posušena, lanska stebla nad nivojem tal, kar omogoči pot sveži, močni rasti.
Rastline, ki so prezimile v loncih, je treba postopoma ponovno navajati na zunanje razmere. Ne izpostavljajte jih takoj neposrednemu soncu, saj se listi lahko opečejo zaradi nenadne, močne svetlobe. V prvih tednih ali dveh jim poiščite polsenčno, pred vetrom zaščiteno mesto in jih ven postavite le za nekaj ur. Postopoma povečujte čas, preživet zunaj, in izpostavljenost sončni svetlobi, dokler se rastlina popolnoma ne prilagodi zunanjemu podnebju. Ta proces, znan kot “utrjevanje”, je nujen za prehod rastline brez šoka in za začetek zdravega razvoja.
V obdobju spomladanskega ponovnega zagona bo rastlina cenila dodajanje hranil. Okoli grmov na prostem je priporočljivo vdelati zrel kompost ali organsko gnojilo v tla, kar dolgoročno zagotavlja potrebne makro- in mikroelemente. V primeru rastlin v loncih je najboljša rešitev presajanje v svežo, s hranili bogato zemljo za rože, ali če to ni mogoče, začnite z rednim, a zmernim gnojenjem z uravnoteženim, splošnim gnojilom. S prvim gnojenjem počakajte, dokler se rast novih poganjkov očitno ne začne.
V spomladanskem obdobju je ključno redno zalivanje, zlasti na začetku rasti. Tla ohranjajte stalno rahlo vlažna, vendar se izogibajte stoječi vodi. S toplejšim vremenom in rastjo listja se povečuje tudi potreba rastline po vodi. Redno preverjajte vlažnost tal, zlasti pri primerkih v loncih, ki se hitreje sušijo. S pravilno nego in spomladanskimi pripravami se bo melisa hitro opomogla po zimskem mirovanju in nas kmalu spet obilno oskrbela s svojimi aromatičnimi, svežimi listi.
