Share

Prehranske potrebe in gnojenje host

Daria · 10.01.2025.

Hoste, znane tudi kot funkije, so ene najbolj priljubljenih trajnic za senčne kotičke vrtov, ki navdušujejo predvsem s svojim osupljivim listjem. Čeprav mnogi menijo, da gre za izjemno nezahtevno rastlino, je resnica takšna, da je za doseganje in ohranjanje bujnega, zdravega in živobarvnega listja potrebno zavestno in strokovno dodajanje hranil. Pravilno gnojenje ne spodbuja le rasti, temveč prispeva tudi k večji odpornosti rastline proti boleznim in škodljivcem. Osnova za preskrbo s hranili so kakovostna tla, bogata z organskimi snovmi, ki jih med rastno dobo dopolnjujemo s ciljanim gnojenjem.

Pri zadovoljevanju prehranskih potreb host imajo najpomembnejšo vlogo trije makroelementi: dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Dušik je nujen za razvoj listja, proizvodnjo klorofila in splošno vegetativno rast, kar je pri rastlini, ki je okrasna zaradi listov, izjemnega pomena. Znaki pomanjkanja dušika so bledi, rumenkasti listi in zaostala rast, medtem ko lahko prekomeren vnos dušika povzroči sicer bujno, a ohlapno in šibko listje, ki je bolj dovzetno za bolezni. Ustrezna preskrba z dušikom zagotavlja velikost, teksturo in barvno intenzivnost listov, značilno za posamezno sorto.

Fosfor in kalij sta prav tako kritična elementa za optimalen razvoj rastline. Fosfor je odgovoren predvsem za močno rast koreninskega sistema, procese prenosa energije (sinteza ATP) in tvorbo cvetov. Čeprav host ne gojimo zaradi cvetov, je zdrav koreninski sistem ključen za sprejem hranil in vode. Kalij medtem povečuje splošno vitalnost, odpornost na stres in bolezni ter ima ključno vlogo pri uravnavanju vodnega gospodarstva in krepitvi celičnih sten, kar prispeva k drži in teksturi listov.

Priprava tal in vloga organskih snovi

Preden sploh pomislimo na gnojenje, je nujno ustvariti ustrezno strukturo tal, ki je temelj zdravja host. Hosta uspeva v rahlih, dobro odcednih tleh, ki pa so sposobna zadrževati vlago in so bogata s humusom. Idealna kislost tal (vrednost pH) je rahlo kisla do nevtralna, običajno v območju med 6,5 in 7,5, saj je v takšnem okolju večina hranil najlažje dostopna rastlini. Pred sajenjem je priporočljivo tla globoko prekopati in vanje vdelati večjo količino organskih snovi, na primer zrelega komposta ali kakovostnih organskih gnojil v granulah.

Vloga organskih snovi daleč presega preprost vir hranil; izboljšujejo strukturo tal, povečujejo sposobnost zadrževanja vode v peščenih tleh in izboljšujejo drenažo v glinenih tleh. Zrel kompost, listna prst ali dobro uležan hlevski gnoj zagotavljajo širok spekter makro- in mikroelementov v počasi razgradljivi obliki, s čimer delujejo kot nekakšen blažilnik in zagotavljajo stalno ter uravnoteženo preskrbo s hranili. To stabilno okolje spodbuja razmnoževanje koristnih mikroorganizmov v tleh, ki dodatno pomagajo pri sproščanju hranil in njihovi dostopnosti za rastlino. Redno dodajanje organskih snovi v obliki zastirke je prav tako nujno za ohranjanje dolgoročne rodovitnosti tal.

V praksi pri pripravi sadilne jame primešamo izkopani zemlji vsaj tretjino kakovostnega komposta ali druge organske snovi. To novi rastlini zagotovi začetni zagon in ustrezno okolje za ukoreninjenje. Pri že obstoječih nasadih je zgodnja pomlad najprimernejši čas, da okoli koreninskega vratu nasujemo 2-5 centimetrov debelo plast komposta ali organskega gnojila in ga previdno vdelamo v zgornjo plast tal. Ta metoda ne le hrani, ampak tudi pomaga ohranjati vlago v tleh in zavira rast plevela.

Čas in metode gnojenja

Najbolj kritično obdobje za dodajanje hranil hostam je spomladansko prebujanje, ko poganjki komaj pokukajo iz zemlje. V tej fazi rastlina potrebuje znatno količino energije za intenzivno rast listja, zato je uporaba uravnoteženega, počasi sproščajočega gnojila zelo priporočljiva. Granulat z uravnoteženim razmerjem NPK, kot je 10-10-10 ali podobno, je lahko odlična izbira, saj zagotavlja potrebna hranila enakomerno več mesecev. Drugi, manjši odmerek gnojila lahko dodamo v začetku poletja, do konca junija, da podpremo rastlino pred poletno vročino, vendar se po sredini poletja, zlasti po juliju, izogibajmo gnojilom, bogatim z dušikom, saj lahko spodbudijo nove, šibke poganjke, ki jih zimska zmrzal zlahka poškoduje.

Pri izbiri vrste gnojil lahko izbiramo med že omenjenimi granulati s počasnim sproščanjem in hitreje delujočimi tekočimi gnojili. Granulirani izdelki z nadzorovanim sproščanjem hranil (slow-release) so ugodni, ker lahko z enim samim spomladanskim nanosom zadostijo potrebam rastline za celotno sezono, s čimer se zmanjša tveganje za prekomerno gnojenje. Nasprotno pa tekoča gnojila zagotavljajo takojšen, a krajši učinek, zato so odlična za hiter “energijski zagon” ali za redno hranjenje rastlin, gojenih v posodah, kjer se hranila zaradi pogostega zalivanja hitreje izpirajo. Tekoča gnojila je običajno priporočljivo uporabljati vsake 2-4 tedne v prvi polovici rastne sezone.

Način uporabe je ključnega pomena za učinkovitost in varnost. Granulirano gnojilo enakomerno potresemo okoli osnove rastline, pod listje, vendar pazimo, da se delci ne dotikajo neposredno stebla ali osrednjega popka (krone), saj lahko to povzroči ožig. Po nanosu gnojilo temeljito zalijemo, da aktivne snovi prodrejo v koreninsko območje. Pri uporabi tekočega gnojila vedno upoštevamo navodila za redčenje na embalaži in ga vedno nanašamo na vlažna tla, da preprečimo ožig korenin.

Posebni vidiki in nevarnosti prekomernega gnojenja

Poleg makroelementov so za zdravje host pomembni tudi mikroelementi, kot so železo, mangan in magnezij, zlasti pri pisanolistnih sortah, kjer je za živahnost barv nujna zadostna preskrba. V tleh, obogatenih s kakovostnim kompostom in organskimi snovmi, so ti elementi običajno prisotni v zadostnih količinah. Posebno pozornost pa zahtevajo hoste, gojene v posodah, saj se zaloga hranil v omejeni količini substrata hitro izčrpa in izpere z vodo za zalivanje. V njihovem primeru je med rastno sezono nujno redno, a razredčeno gnojenje za zagotavljanje nenehnega razvoja.

Prekomerno gnojenje je lahko vsaj tako škodljivo kot pomanjkanje hranil, poleg tega so njegovi simptomi pogosto hujši. Previsoka koncentracija gnojil lahko “ožge” korenine, kar vodi v venenje in nato propad rastline. Eden najznačilnejših zunanjih znakov tega je rjav, suh, ožgan pas na robovih listov. Prekomeren vnos dušika, kot smo že omenili, vodi v rahljanje celic, kar povzroči šibko, povešeno listje in poslabša barvni kontrast pisanolistnih sort, pogosto povzročajoč prevlado zelene barve.

Skratka, skrivnost uspešnega gojenja host je v zmernosti in uravnoteženem pristopu. Najpomembnejše je ustvariti in vzdrževati zdrava tla z obilno uporabo organskih snovi. Dopolnilno gnojenje naj bo ciljno usmerjen ukrep, prilagojen potrebam rastline, pri čemer spremljamo njen razvoj in morebitne znake pomanjkanja. Skrbno opazovanje in praksa, ki temelji na preventivi in podpori življenja v tleh, dolgoročno prinašata veliko bolj spektakularne rezultate kot prekomerna uporaba kemikalij in zagotavljata, da bodo naše hoste iz leta v leto najlepši dragulji vrta.

Morda ti bo všeč tudi