Hosta, v slovenščini pogosto imenovana tudi funkija, je ena izmed najbolj priljubljenih in vsestranskih trajnic za senčne dele vrta. Bogastvo oblik, barv in tekstur njenih listov je skoraj neprimerljivo, saj paleta sega od pritlikavih, nekajcentimetrskih različic do ogromnih, dramatičnih primerkov, ki presegajo meter v višino. Ob pravilni negi lahko desetletja krasi naš vrt in se iz leta v leto razvija v vse bolj bujen in spektakularen grm. Skrivnost uspešne vzgoje ni zapletena, temelji le na razumevanju in izpolnjevanju nekaj osnovnih potreb, s poznavanjem katerih lahko vsakdo vzgoji bogat in zdrav nasad. Za vso skrb pa se vsako leto sredi poletja zahvali z ljubkimi, zvončastimi, vijoličastimi ali belimi cvetovi na elegantnih steblih.
Pri izbiri lokacije za hoste je najpomembnejši dejavnik zagotavljanje ustrezne količine svetlobe. Čeprav že njihovo ime nakazuje na toleranco do sence, le malo sort dolgoročno dobro prenaša popolno, globoko senco, kjer se njihova rast upočasni in barva listov ni tako živahna. Idealno mesto zanje je filtrirana svetloba, na primer pod krošnjo listavca, kjer jih sončni žarki dosežejo le v zaplatah, ali vzhodna lega, kjer dobijo le blago jutranje sonce. Pisanolistne sorte, zlasti tiste z rumenimi in belimi deli, potrebujejo več svetlobe za ohranjanje vzorca, vendar se morajo tudi te izogibati žgočemu poldanskemu soncu, ki lahko opeče njihove liste. Nasprotno pa modrolistne različice potrebujejo največ sence, saj se voščena prevleka na njihovih listih, ki jim daje modrikasto barvo, na močni sončni svetlobi lahko stanjša, list pa pozeleni.
Kakovost tal je prav tako ključnega pomena za zdravo rast host. V njihovem naravnem habitatu, v gozdovih Daljnega vzhoda, rastejo v tleh, bogatih s hranili, ki dobro zadržujejo vodo, a so hkrati rahle strukture. To okolje moramo poskušati poustvariti tudi na našem vrtu, zato je najbolje, če so tla bogata s humusom, rahlo kisla ali nevtralna (pH 6,5–7,5). Pred sajenjem je priporočljivo zemljo globoko prekopati in obilno vdelati zrel kompost, uležan hlevski gnoj ali šoto, kar ne zagotavlja le potrebnih hranil, temveč tudi izboljšuje vodno gospodarstvo in strukturo tal. Zastajanje vode in popolno izsušitev enako slabo prenašajo, zato je dobra drenaža nujna, zlasti pri glinastih, težkih tleh, kjer lahko korenine zlahka začnejo gniti.
Pri izbiri sorte je vredno upoštevati značilnosti našega vrta in želeni estetski učinek. Ogromne sorte, kot sta ‘Sum and Substance’ ali ‘Empress Wu’, se najbolje uveljavijo kot soliterji, torej posajene posamično, kjer ustvarijo dramatično osrednjo točko na gredi. Srednje velike sorte, kot sta klasični ‘Francee’ ali ‘Patriot’, so odlične za oblikovanje obrob ali za sajenje ob drugih senčnih trajnicah, kot so praproti, pljučniki ali perjanice. Miniaturne hoste, kot je ‘Blue Mouse Ears’, so popolne za skalnjake, posode ali za sajenje v prvo vrsto gred, kjer lahko od blizu občudujemo njihove majhne, popolno oblikovane liste. Ne pozabimo niti na cvetove; čeprav jih gojimo predvsem zaradi listja, nekatere sorte, kot je Hosta plantaginea, pozno poleti razvijejo izrazito dišeče cvetove.
Sajenje in priprava tal
Najprimernejši čas za sajenje host je pomlad, ko nevarnost zmrzali mine, tla pa so še vedno dovolj vlažna. Uspešno je lahko tudi sajenje v zgodnji jeseni, saj ima rastlina tako čas, da se ukorenini pred nastopom zime. Zlato pravilo pri velikosti sadilne jame je, da mora biti vedno širša kot globlja, saj se koreninski sistem hoste širi predvsem vstran. Globina jame naj bo enaka loncu, v katerem smo rastlino kupili, širina pa vsaj enkrat in pol ali celo dvakrat večja. S tem zagotovimo, da se bodo razraščajoče korenine lahko širile v rahlo, obdelano zemljo, kar olajša njihovo rast in absorpcijo hranil.
Ustrezna priprava in izboljšanje tal sta ključ do dolgoročnega uspeha. Izkopano zemljo temeljito premešajte z organskimi snovmi; za ta namen so najboljši zrel hlevski gnoj, kakovosten kompost ali listni kompost. Te snovi ne le da rastlini v začetnem obdobju zagotavljajo hranila, ampak tudi znatno izboljšajo strukturo tal, jo naredijo bolj zračno in povečajo njeno sposobnost zadrževanja vode. Pri glinenih, težkih tleh lahko dodatek malo peska ali drobnega proda pomaga izboljšati drenažo, medtem ko preveč peščena tla lahko naredimo bolj vododržna z dodatkom šote. Cilj je ustvariti medij, ki ostane vlažen, a v njem voda nikoli ne zastaja.
Sam postopek sajenja je preprost, vendar je treba paziti na nekaj podrobnosti. Rastlino previdno vzemite iz lonca in če so korenine preveč zavite (koreninska gruda), jih nežno zrahljajte s prsti. Rastlino postavite na sredino jame tako, da je njen koreninski vrat, kjer se listi stikajo s koreninami (krona), na isti ravni kot okoliška tla ali malce višje. Če jo posadite pregloboko, lahko krona začne gniti, kar vodi v propad rastline. Izboljšano zemljo nasujte nazaj v jamo in jo nežno potlačite okoli korenin, da ne ostanejo zračni žepi.
Prvi korak po sajenju naj bo vedno temeljito, globoko zalivanje. To ne zagotavlja le potrebne vlage za rastlino, ampak tudi pomaga, da se delci zemlje usedejo okoli korenin in stabilizirajo novo rastlino. Po zalivanju je izjemno koristno, če okoli rastline razporedimo 5–7 cm debelo plast zastirke, na primer v obliki borovega lubja, lesnih sekancev ali komposta. Zastiranje ima več prednosti: pomaga ohranjati vlago v tleh, preprečuje rast plevela, ohranja koreninsko cono hladno v poletni vročini in med počasnim razpadanjem dodatno bogati tla s hranili.
Zalivanje in gnojenje
Potreba host po vodi je razmeroma velika, zlasti v rastni dobi, od spomladanskega brstenja do jesenskega mirovanja. Ključ do uspeha je ohranjanje enakomerne vlažnosti tal; tla naj bodo vedno rahlo vlažna na otip, vendar nikoli premočena. Najbolje je zalivati globoko, a redkeje, namesto da bi vsak dan dajali le majhne količine vode, ki zmočijo le površino tal. Globoko zalivanje spodbuja korenine, da rastejo globlje v tla, s čimer rastlina postane odpornejša na krajša sušna obdobja. Največjo potrebo po vodi imajo sorte z velikimi, tankimi listi, saj te največ izhlapevajo.
Idealen čas za zalivanje je zgodaj zjutraj. To omogoča, da se voda, ki je prišla na liste, čez dan posuši, s čimer se zmanjša tveganje za razvoj glivičnih bolezni, kot je listna pegavost. Po možnosti vedno zalivajte pri dnu rastline in vodo dovajajte neposredno na tla, s čimer se izognete nepotrebnemu močenju listja. V času poletne vročine, zlasti pri primerkih, posajenih na bolj sončnih legah, bo morda potrebno pogostejše zalivanje. Vedno preverite stanje tal s prstom: če so prvi centimetri že suhi, je čas za zalivanje. Tla host, gojenih v posodah, se veliko hitreje izsušijo, zato jih je treba v vročih dneh preverjati in zalivati skoraj vsak dan.
Glede gnojenja hoste ne spadajo med posebej požrešne rastline, še posebej, če smo ob sajenju tla ustrezno pripravili z organskimi snovmi. Običajno je dovolj, da jih z gnojili oskrbimo enkrat letno, spomladi, ob brstenju. V ta namen je popolnoma primerno uravnoteženo, splošno, počasi sproščujoče granulirano gnojilo ali sveža plast komposta, razporejena okoli osnove rastline. Izogibati se je treba prekomernemu gnojenju, zlasti uporabi gnojil z visoko vsebnostjo dušika, saj lahko povzroči bujno rast listja, vendar postanejo tkiva listov preveč ohlapna in mehka, zaradi česar so veliko bolj dovzetni za napade škodljivcev in bolezni.
Za ljubitelje organskega gnojenja je najboljša rešitev spomladanska uporaba komposta ali zrelega hlevskega gnoja. Ti ne le da počasi sproščajo hranila v ritmu, idealnem za rastlino, ampak tudi izboljšujejo življenje v tleh in podpirajo delovanje koristnih mikroorganizmov. Če listi sredi sezone začnejo rumeneti (in težava ni v prekomernem zalivanju), lahko to kaže na pomanjkanje hranil; v tem primeru lahko pomanjkanje hitro nadomestimo z vodotopnim, uravnoteženim tekočim gnojilom. Opazujte rastlino, saj je njen videz najboljši pokazatelj, ali je vse v redu ali pa potrebuje kakšen prehranski poseg.
Varstvo rastlin in splošno vzdrževanje
Največji izziv pri negi host predstavlja boj proti polžem in lazarjem. Ti mehkužci še posebej obožujejo nežne liste host, značilne, nepravilne luknje na listih pa jasno kažejo na njihovo nočno pojedino. Zaščita lahko poteka na več ravneh; preventiva je ključnega pomena. Okolico rastline ohranjajte čisto, odstranjujte odpadlo listje in plevel, ki jim lahko nudijo skrivališče. Eden od načinov fizične zaščite je posipanje ostrega peska, jajčnih lupin ali namestitev posebnih obročev z ostrimi robovi okoli rastlin, kar polžem otežuje gibanje.
V boju proti polžem so na voljo tudi številne biološke in kemične metode. Ena najbolj znanih domačih praks je past s pivom, ki jo postavimo tako, da je poravnana z nivojem tal; vonj piva privabi polže, ki padejo vanjo in poginejo. Okolju prijazna rešitev je uporaba granul proti polžem na osnovi železovega fosfata, ki so neškodljive za hišne ljubljenčke in koristne organizme, kot so ptice in ježi. V primeru hudega napada je lahko učinkovito tudi ročno pobiranje v zgodnjih jutranjih ali večernih urah. Sorte s tanjšimi listi so običajno bolj izpostavljene poškodbam polžev, medtem ko so sorte z debelimi, voskastimi listi, tako imenovane “odporne na polže”, kot je ‘Sum and Substance’, zanje manj privlačne.
Težave lahko povzročajo tudi drugi škodljivci, kot so jeleni ali voluharji. Jeleni imajo hoste za poslastico in lahko v eni noči popolnoma popasejo celo gredo; najučinkovitejša zaščita pred njimi je visoka ograja ali uporaba različnih repelentov. Voluharji delujejo pod zemljo in glodajo korenine rastline, kar lahko povzroči nenadno venenje in propad rastline. Med boleznimi je najbolj strah vzbujajoč virus Hosta X (HVX), neozdravljiva virusna okužba, ki na listih povzroča zamegljene, črnilu podobne madeže in deformacije. Virus se širi s sokom okužene rastline, zato je ključ do preprečevanja nakup rastlinskega materiala brez virusov iz zanesljivega vira in razkuževanje škarij po vsaki rastlini.
Med splošna vzdrževalna dela spada odstranjevanje odcvetelih cvetnih stebel. Čeprav je to tudi estetsko vprašanje, po odstranitvi cvetnih stebel rastlina ne porablja energije za zorenje semen, ampak jo lahko osredotoči na razvoj korenin in listja. Med sezono je priporočljivo redno odstranjevati porumenele in poškodovane liste, da rastlina ohrani urejen videz in preprečimo širjenje bolezni. Po jesenskem odpadanju listja je predmet razprave, ali odstraniti posušene liste rastline. Čiščenje listja lahko pomaga zmanjšati obseg okužbe s polži v naslednjem letu, saj imajo manj skrivališč, hkrati pa na mestu puščeno listje zagotavlja naravno zimsko zaščito in nekaj dodatnih hranil med razpadanjem.
Razmnoževanje in prezimovanje
Najenostavnejši in najpogostejši način razmnoževanja host je delitev koreninske grude. Ta postopek je potreben, ko rastlina postane prevelika, njena sredina se razredči ali pa si preprosto želimo več primerkov posaditi drugam po vrtu. Najprimernejši čas za delitev je zgodnja pomlad, ko se brsti (“oči”) komaj pojavijo iz zemlje, ali zgodnja jesen, vsaj šest tednov pred prvo zmrzaljo. Prednost spomladanske delitve je, da ima rastlina celo sezono za regeneracijo, medtem ko po jesenski delitvi toplota tal še vedno pomaga pri ukoreninjenju pred zimskim mirovanjem.
Postopek delitve se začne z vilami, s katerimi previdno, z minimalnimi poškodbami korenin, dvignemo celotno rastlino iz zemlje. Dvignjeno grudo lahko položimo na ponjavo in jo očistimo odvečne zemlje. Z ostro lopato, nožem ali žago razrežemo grudo na manjše dele. Pomembno je, da ima vsak nov kos vsaj en, po možnosti pa več brstov (oči) in dovolj korenin. Ne skrbite, hoste so izjemno trpežne in tudi manjši kosi z enim ali dvema brstoma se bodo verjetno prijeli in začeli rasti.
Sveže razdeljene rastline čim prej posadite v predhodno pripravljeno, izboljšano zemljo, pri čemer upoštevajte prej opisana pravila sajenja. Tudi tukaj je ključnega pomena temeljito zalivanje po sajenju. Novo posajene grude v prvih nekaj tednih potrebujejo več pozornosti in redno zalivanje, dokler se ne razvijejo nove korenine in se rastlina ne stabilizira. Čeprav bo rast v prvem letu po delitvi morda počasnejša in bo rastlina manjša, se bodo že naslednje leto spet začele močno razvijati in kmalu dosegle svojo prejšnjo veličino. Ta metoda zagotavlja, da bomo pomnožili naše sortno enake, lepe in zdrave rastline.
Večina sort host je v našem podnebju popolnoma prezimno trdna in ne potrebuje posebne zimske zaščite, če so tla dobro odcedna. Največja nevarnost pozimi ni mraz, temveč voda, ki zastaja v koreninski coni in nato zmrzne, kar vodi v gnitje korenin. Lastni listi, ki jeseni ostanejo okoli osnove rastline, ali tanka plast kompostne zastirke nudijo naravno zaščito pred zimskim mrazom. Hoste, gojene v posodah ali loncih, so veliko bolj izpostavljene zmrzali, saj njihovih korenin ne ščiti izolacijska plast zemlje. Te rastline je priporočljivo pred zimo prestaviti na zaščiteno, nezmrzovalno, a hladno mesto, na primer v neogrevano garažo, klet ali ob steno hiše, posodo pa oviti z mehurčasto folijo ali juto za dodatno izolacijo.
