Integrirano varstvo rastlin in strategije preprečevanja
Integrirano varstvo rastlin je temelj pridelovanja plavice, torej Centaurea cyanus, in temelji na preprečevanju ter dajanju prednosti okolju prijaznim rešitvam. Bistvo tega pristopa je omejiti uporabo kemičnih fitofarmacevtskih sredstev na skrajne primere in namesto tega uporabiti kompleksen sistem agrotehničnih, mehanskih in bioloških metod za ohranjanje zdravja rastline. Ključ do uspešnega varstva je izbira primernega rastišča, ki zagotavlja sončna, dobro odcedna tla, ter sajenje rastlin na optimalni medsebojni razdalji, kar spodbuja zadostno kroženje zraka. Z upoštevanjem teh osnovnih korakov se lahko znatno zmanjša tveganje za razvoj glivičnih bolezni, kot sta pepelasta plesen in peronospora.
Agrotehnični in mehanski ukrepi varstva so sestavni del preventivnega varstva rastlin. Sem spada uporaba kolobarja, ki prekine življenjski cikel talnih patogenov in škodljivcev, ki prezimujejo v tleh, ter preprečuje njihovo namnoževanje na določenem območju. Redno odstranjevanje plevela je izjemno pomembno, saj plevel ne tekmuje le s plavico za hranila in vodo, ampak lahko služi tudi kot zatočišče za številne bolezni in škodljivce. Takojšnje odstranjevanje in uničevanje okuženih rastlinskih delov, kot so bolni listi ali posušena stebla, je prav tako nujno za preprečevanje nadaljnjega širjenja okužb. V majhnih vrtovih je lahko tudi ročno pobiranje škodljivcev učinkovita metoda za zmanjševanje populacije.
Biološko varstvo v sodobnem rastlinstvu pridobiva vse večji pomen, saj ponuja ciljno usmerjeno in okolju prijazno rešitev za zatiranje škodljivcev. Ta strategija temelji na uporabi naravnih sovražnikov škodljivcev, kot so plenilske žuželke, parazitoidi ali koristni mikroorganizmi. Proti listnim ušem se lahko učinkovito uporabljajo pikapolonice in njihove ličinke, ličinke trepetavk ter parazitske osice. Proti navadni pršici se lahko uporabijo plenilske pršice, medtem ko proti nekaterim talnim škodljivcem učinkovito zaščito nudijo parazitske ogorčice. Obstajajo tudi biopesticidi, ki temeljijo na bakteriji Bacillus thuringiensis ali glivi Beauveria bassiana in selektivno uničujejo škodljivce, ne da bi ogrožali koristne organizme.
H kemičnemu varstvu rastlin se zatekajmo le, kadar preventivni, agrotehnični in biološki ukrepi ne zadostujejo več za ohranjanje škode pod pragom gospodarske škodljivosti. Pred začetkom kemičnega tretiranja je nujna natančna identifikacija povzročitelja bolezni ali škodljivca, da izberemo najustreznejšo, ciljno usmerjeno aktivno snov. Vedno je treba dati prednost selektivnim pripravkom z manjšim tveganjem za okolje, kot so pripravki na osnovi bakra ali žvepla, rastlinska olja ali kalijevo milo, pred širokospektralnimi sintetičnimi insekticidi in fungicidi. Škropljenje je treba izvajati v predpisanem odmerku, ob predpisanem času in s tehnologijo, ki varuje čebele, da se zmanjša negativen vpliv na opraševalce in druge koristne žive organizme.
Najpogostejše glivične bolezni plavice
Posevke plavice najpogosteje napada pepelasta plesen (Erysiphe cichoracearum), ki tvori značilno, belo, prašnato prevleko na listih, steblih in tudi cvetovih. Ta glivična bolezen se še posebej hitro širi v toplem, vlažnem vremenu ter v pregostih, slabo prezračenih posevkih, saj te razmere ugodno vplivajo na kalitev in širjenje trosov. Zaradi okužbe se zmanjša fotosintetska aktivnost rastline, listi se deformirajo, porumenijo in nato predčasno odmrejo, kar vodi v splošno oslabelost rastline in zmanjšan pridelek cvetov. Zgodnje prepoznavanje bolezni je ključnega pomena, saj se v začetni fazi širjenje še lahko ustavi z odstranjevanjem okuženih delov.
Peronospora (Plasmopara halstedii) je druga pomembna glivična bolezen, ki lahko ogrozi tudi plavico, čeprav se njeni simptomi razlikujejo od pepelaste plesni. Okužba se na zgornji strani listov kaže v obliki oglatih, rumenkasto-zelenih peg, ki jih pogosto omejujejo listne žile, medtem ko je na spodnji strani listov, zlasti pri visoki zračni vlagi, opazna sivkasto-bela ali vijoličasta plesniva prevleka. Povzročitelj bolezni živi v rastlinskih tkivih in za njegovo širjenje je nujna prisotnost vode na površini listov, na primer rose ali dežnih kapljic. Peronospora lahko v primeru hude okužbe povzroči popolno izgubo listja in zaustavitev rasti rastline.
Rje, ki jih najpogosteje povzročajo glive iz rodu Puccinia, lahko prav tako predstavljajo resen problem za plavico. Značilni simptomi bolezni so oranžne, rjave ali črne, izbočene pustule oziroma trosišča, ki se pojavijo na listih in steblih. Te pustule se razpočijo in v veter sprostijo maso trosov, ki lahko okužijo nove rastline. Glive rje zmanjšujejo asimilacijsko površino rastline, odvzemajo vodo in hranila gostiteljski rastlini, kar vodi v upočasnitev rasti, predčasno sušenje listov in v hujših primerih v propad rastline.
Fuzarijska uvelost (Fusarium oxysporum f. sp. centaureae) je izjemno nevarna bolezen, ki se širi iz tal in prodira v prevodna tkiva rastline skozi korenine. Povzročitelj bolezni zamaši ksilem in s tem prepreči absorpcijo in transport vode ter hranil v zgornje dele rastline. Simptomi se običajno začnejo z rumenenjem in venenjem spodnjih listov, nato se venenje postopoma razširi na celotno rastlino, kar na koncu vodi v njen propad. Na prečnem prerezu stebla okužene rastline je opazno rjavkasto obarvanje prevodnih snopov, kar jasno kaže na prisotnost bolezni. Proti fuzarijski uvelosti se je izjemno težko boriti, zato je preprečevanje, kot sta kolobar in uporaba zdravega sadilnega materiala, izjemnega pomena.
Bakterijske okužbe in nevarnosti, ki jih predstavljajo virusi
Bakterijske bolezni, čeprav morda manj pogoste na plavici kot glivične okužbe, lahko povzročijo resno škodo, zlasti v vlažnih in toplih vremenskih razmerah. Najznačilnejši simptom je bakterijska listna pegavost, ki jo lahko povzročijo na primer bakterije iz rodov Pseudomonas ali Xanthomonas. Okužba se na začetku kaže v obliki majhnih, vodnatih, prosojnih peg na listih, ki se kasneje povečajo, potemnijo in pogosto postanejo odmrla, nekrotična območja, obdana z rumenim robom. Bakterije vstopijo v rastlino skozi rane na rastlini ali naravne odprtine (listne reže), voda, kot so dežne kapljice ali voda za namakanje, pa pomaga pri njihovem širjenju znotraj posevka.
Bakterijska uvelost je druga resna bolezen, ki povzroči propad celotne rastline in jo lahko povzročijo patogeni, kot so vrste Erwinia ali Ralstonia. V nasprotju s fuzarijsko uvelostjo se tu uvelost pogosto pojavi hitro in nenadoma, brez predhodnega izrazitega rumenenja listov. Iz stebla okužene rastline se pogosto izceja bakterijska sluz, kar je mogoče dokazati s preprosto diagnostično metodo, tako da odrezano steblo postavimo v vodo, ki postane motna zaradi iztekajočih se bakterij. Patogeni okužijo skozi poškodbe na koreninah in z razmnoževanjem v prevodnem sistemu ovirajo pretok vode, kar vodi v hiter propad rastline.
Rastlinski virusi predstavljajo skrito, a toliko večjo nevarnost za plavico, saj proti njim ni neposrednega kemičnega varstva. Simptomi virusne okužbe so lahko izjemno raznoliki: na listih se lahko opazijo mozaično razbarvanje, rumena pegavost (mottling), obročkaste pege, kodravost listov, zvijanje robov listov in pritlikavost rastline. Eden najpogostejših virusov, ki okužuje tudi okrasne rastline, je virus mozaika kumare (Cucumber Mosaic Virus, CMV), ki lahko povzroči znatno škodo tudi na plavici. Virusi so sistemski, kar pomeni, da so prisotni v celotnem obtoku sokov rastline in se lahko širijo z vegetativnim razmnoževalnim materialom ter mehansko.
Najpomembnejšo vlogo pri širjenju virusov imajo različni žuželčji vektorji, predvsem listne uši. Ti škodljivci se s hranjenjem na okuženih rastlinah okužijo z virusom in ga nato ob preletu na zdrave rastline med hranjenjem prenesejo naprej. Zato je osnova varstva pred virusi učinkovit boj proti vektorjem in stroga higiena. Okužene rastline, ki kažejo simptome, je treba takoj odstraniti iz posevka in uničiti, da se prepreči nadaljnje širjenje virusa. Uporaba zdravega, brezvirusnega razmnoževalnega materiala je prav tako temeljnega pomena pri preprečevanju.
Živalski škodljivci, ki poškodujejo plavico
Listne uši (Aphididae) sodijo med najpogostejše in najpomembnejše škodljivce plavice, ki sesajo predvsem na mladih vršičkih poganjkov, na spodnji strani listov in na cvetnih popkih. Med hranjenjem sesajo rastlinske sokove, kar vodi v deformacijo in rumenenje listov, zaustavitev rasti poganjkov in deformacijo cvetov. Poleg neposredne škode povzročajo tudi znatno posredno škodo z medeno roso, ki jo izločajo in na kateri se naseli sajavost, ki tvori črno prevleko na površini rastline in s tem ovira fotosintezo. Poleg tega, kot smo že omenili, so listne uši najpomembnejši vektorji virusov, ki lahko učinkovito prenašajo številne rastlinske viruse.
Navadna pršica (Tetranychus urticae) je še en pogost škodljivec, ki ima še posebej rada tople, suhe in zavetne razmere. Te drobne, pajkovcem podobne živali živijo na spodnji strani listov in s svojim bodalom in sesalom sesajo sokove rastlinskih celic. Začetni simptom škode so drobne, rumenkasto-bele sesalne lise na listih, tako imenovano pegavost. Pri hudi okužbi listi popolnoma porumenijo, porjavijo in odpadejo, rastlino pa lahko prekrije fina, pajčevinasta mreža, kar je jasen znak prisotnosti škodljivca. Navadne pršice se hitro razmnožujejo, zato je treba z varstvom začeti že ob pojavu prvih simptomov.
Tripsi (Thysanoptera) so drobne, vitke žuželke, ki prav tako povzročajo škodo s sesanjem rastlinskih sokov. Njihovo hranjenje pušča značilne sledi na listih in cvetnih listih: v prebodene celice vstopi zrak, kar povzroči srebrnkaste, sijoče pege in proge. Škodo pogosto spremljajo drobne, črne pikice iztrebkov. Tripsi se radi skrivajo v cvetovih in listnih pazduhah, kar otežuje njihovo odkrivanje in zatiranje. Zaradi njihovega sesanja se lahko cvetovi deformirajo, razbarvajo, rast pa se lahko upočasni. Nekatere vrste tripsov so sposobne prenašati tudi viruse.
Na plavici se lahko pojavijo tudi drugi škodljivci, čeprav običajno z manjšim pomenom. To so na primer stenice (Heteroptera), ki lahko s sesanjem povzročijo deformacije in izgubo pridelka, ali ličinke različnih zavrtačev (Agromyzidae), ki v listih med obema povrhnjicama izjedajo značilne, vijugaste rove, “mine”. Čeprav škoda zavrtačev večinoma predstavlja le estetski problem, lahko v primeru hude okužbe zmanjšajo fotosintetsko površino. Med zatiranjem je pomembna natančna identifikacija škodljivca, da lahko uporabimo ustrezno, ciljno usmerjeno strategijo varstva.
