Hosta, znana tudi kot funkija, je za večino ljubiteljev vrtov zanesljiva in privlačna trajnica za senčne dele vrta. S svojimi osupljivimi oblikami in barvami listov vnaša strukturo in eleganco tudi v najbolj turobne kotičke. Čeprav na splošno velja za izjemno trpežno rastlino, ki zahteva malo nege, žal ni povsem neranljiva; številni škodljivci in bolezni lahko ogrozijo njeno zdravje in lepoto. Največjo težavo predstavljajo polži in lazarji, ki z grizenjem listov in ustvarjanjem pravilnih lukenj znatno zmanjšajo okrasno vrednost rastline, pojavijo pa se lahko tudi bolj zahrbtni patogeni. Integrirano varstvo rastlin, ki poudarja preventivo in biološke rešitve, je ključnega pomena za ohranjanje zdravja host.
Boj proti polžem in lazarjem zahteva večplastno strategijo, ki sega od spreminjanja okoljskih pogojev, preko fizičnih ovir, do ciljno usmerjenih vab. Ker ti mehkužci dajejo prednost vlažnemu, soparnemu okolju, lahko zalivanje v jutranjih urah, neposredno ob koreninah rastline, pomaga, da se listi in površina tal čez dan posušijo, kar naredi območje manj privlačno zanje. Z odstranjevanjem zastirke in drugih vrtnih ostankov okoli host jim lahko uničimo dnevna skrivališča. Kot fizična ovira se učinkovito uporablja oster pesek, jajčne lupine, kavna usedlina ali poseben bakren trak, posut okoli rastlin, ki v stiku s sluzjo živali ustvari rahel električni naboj. Kot biološka rešitev se lahko uporabijo ogorčice Phasmarhabditis hermaphrodita, ki kot paraziti uničujejo lazarje, medtem ko so komercialno dostopne vabe na osnovi železovega fosfata manj nevarne za hišne ljubljenčke in koristne organizme kot tradicionalna sredstva, ki vsebujejo metaldehid.
Čeprav polži povzročajo najbolj opazno škodo, lahko tudi drugi škodljivci zagrenijo življenje ljubiteljem host. Takšen je na primer brazdasti trsni rilčkar (Otiorhynchus sulcatus), katerega odrasli osebki puščajo značilne, polkrožne sledi grizenja na robovih listov, pravo nevarnost pa predstavljajo njegove ličinke, ki se razvijajo v tleh. Te ličinke glodajo korenine in krono rastline (stik korenike in listov), kar vodi do venenja, porumenelosti in v hujših primerih do popolnega uničenja rastline. Osnova varstva je boj proti ličinkam, za katerega se kot biološka rešitev lahko uporabijo parazitske ogorčice (Heterorhabditis bacteriophora), ki se vnesejo v tla. Redkeje se na hostah lahko pojavijo tudi listne uši in škržatki, ki s sesanjem slabijo rastlino in morebiti prenašajo viruse, proti njim pa se lahko učinkovito borimo z insekticidnimi mili ali neemovim oljem.
Glivične in bakterijske bolezni
Med glivičnimi boleznimi, ki prizadenejo hoste, je ena najpogostejših antraknoza, ki jo povzročajo glive iz rodu Colletotrichum. Značilni simptomi okužbe so velike, nepravilne pege na listih s svetlo rjavim ali belkastim središčem, obdane s temno rjavim ali črnim robom. Ko bolezen napreduje, središče peg pogosto odpade, kar pusti simptom, podoben “luknji od šiber”. Patogen ima rad toplo, vlažno vreme in preveč vlažno listje, zato tveganje za okužbo znatno poveča zalivanje od zgoraj. Čeprav je antraknoza predvsem estetski problem, lahko v hujših primerih uniči znaten del listja, kar oslabi rastlino in zmanjša njeno zimsko trdnost.
Veliko resnejše posledice ima gniloba koreninskega vratu, znana tudi kot sklerotinijska bolezen, ki jo povzroča gliva Sclerotium rolfsii. Prvi znak bolezni je porumenelost in venenje spodnjih listov, čemur sledi hiter, popoln propad rastline. Okoli okuženega koreninskega vratu se na površini tal pojavi značilna, pajčevinasta, bela micelijska prevleka, v njej pa so opazne drobne, rjave ali črne trajne tvorbe, sklerociji, ki spominjajo na gorčična semena. Ta bolezen je izjemno uničujoča in težko obvladljiva, saj sklerociji ostanejo v tleh sposobni preživetja več let. Edini učinkovit način varstva je takojšnja odstranitev in uničenje okužene rastline ter okoliške zemlje ter dezinfekcija območja, na primer s solarizacijo tal.
Bakterijske okužbe host vključujejo listno pegavost in mehko gnilobo koreninskega vratu. Bakterijska listna pegavost se začne z vodenimi, prosojnimi pegami, ki kasneje porjavijo ali počrnijo in so pogosto obdane z rumenim robom. Bakterije običajno vstopijo v tkivo rastline skozi drobne poškodbe, kot so toča ali poškodbe zaradi škodljivcev. Mehka gniloba je še nevarnejša, saj napade osnovo rastline, kjer se tkiva razgradijo v kašasto, vodeno maso neprijetnega vonja. Ključ do preprečevanja je dobra vrtnarska higiena, izogibanje poškodbam rastlin, zagotavljanje ustrezne razdalje med rastlinami za dobro kroženje zraka ter takojšnje odstranjevanje obolelih listov in delov rastlin za preprečevanje širjenja.
Virusne okužbe: strašni virus hoste X (HVX)
Morda najbolj strašljiva bolezen host je virus hoste X, splošno znan kot HVX. To je izjemno nalezljiv in po trenutnih spoznanjih neozdravljiv virus, ki predstavlja resno grožnjo zbirkam in drevesničarskim nasadom. Simptomi so lahko pri različnih sortah host izjemno raznoliki: najpogosteje se pojavijo zamegljene, črnilu podobne pege vzdolž listnih žil, prelivanje barv, mozaični vzorec, stanjšanje in deformacija listnega tkiva ter splošna zakrnelost rastline. Največja nevarnost je v tem, da so lahko nekatere sorte več let asimptomatski prenašalci, medtem ko nenehno okužujejo druge hoste v svoji okolici.
Razumevanje širjenja HVX je ključnega pomena za preventivo. Virus se širi predvsem z okuženim rastlinskim sokom, mehansko. To pomeni, da je najpogostejši način prenosa uporaba onesnaženega vrtnega orodja – škarij za obrezovanje, lopat, nožev. Če zarežemo v okuženo rastlino in nato z istim nesteriliziranim orodjem v zdravo, se bo virus skoraj zagotovo prenesel. Okužba se lahko zgodi tudi pri delitvi korenin, pa tudi pri trganju listov ali delu brez umivanja rok po dotikanju okužene rastline. Pomembno je vedeti, da HVX ne prenašajo žuželke, zato varstvo temelji izključno na doslednem upoštevanju strogih higienskih pravil.
Ker za HVX ni zdravila, je varstvo omejeno na preventivo in strog nadzor. Najpomembnejši korak je, da nove hoste vedno nabavljamo iz zanesljivih, uglednih virov, kjer redno testirajo nasade na prisotnost virusa. Ob sumljivih simptomih prizadeto rastlino takoj ločimo od ostalih in, če je mogoče, pošljemo vzorec v laboratorijsko analizo za potrditev okužbe. Če se prisotnost HVX potrdi, je treba okuženo rastlino z koreninami vred izkopati in uničiti, po možnosti s sežigom ali tako, da jo v črni vreči odvržemo med komunalne odpadke. Nikoli ne kompostirajte okuženih delov rastlin!
Abiotični problemi in pomen preventive
Abiotične oziroma neinfektivne težave se pogosto zamenjujejo s simptomi bolezni, čeprav jih povzročajo okoljski dejavniki. Eden najpogostejših takšnih pojavov je sončni ožig, do katerega pride, če je sencoljubna hosta izpostavljena preveč neposredni sončni svetlobi, zlasti v popoldanskih urah. Simptomi se kažejo v porumenelosti, nato porjavenju in ožganosti robov in konic listov, pri čemer tkivo postane papirnato in krhko. Toleranca različnih sort host na sončno svetlobo je različna; na splošno debelejše, modrikaste ali zelene sorte bolje prenašajo sonce kot tanjše, rumenkaste ali pisane sorte. Izbira ustrezne sorte za svetlobne razmere na določenem mestu je ključna za preprečevanje sončnega ožiga.
Pogoste so tudi težave z oskrbo z vodo in hranili. Prekomerno zalivanje, zlasti v tleh s slabo drenažo, lahko povzroči gnilobo korenin, kar se kaže v porumenelosti, venjenju listov in propadanju rastline, kar se zlahka zamenja z glivično gnilobo korenin. Nezadostno zalivanje pa povzroča venenje listov, porjavenje in sušenje robov listov. Pomanjkanje hranil lahko prav tako povzroči vidne simptome; pomanjkanje dušika na primer povzroči splošno porumenelost (klorozo), predvsem na starejših listih, medtem ko se pomanjkanje železa kaže v porumenelosti med žilami novih poganjkov. Kakovostna tla, bogata z organsko snovjo in z dobro drenažo, ter uporaba uravnoteženega gnojila s počasnim sproščanjem spomladi pomagajo preprečevati te težave.
Na koncu je najpomembnejše načelo pri negi host preventiva. Zdrava, močna rastlina, gojena v optimalnih pogojih, je veliko bolj odporna proti škodljivcem in boleznim. To vključuje izbiro ustreznega rastišča, strokovno zalivanje in gnojenje, vzdrževanje vrtne higiene – na primer redno odstranjevanje posušenih listov in rastlinskih ostankov – ter razkuževanje orodja pri delu med različnimi rastlinami. Temeljit pregled novo kupljenih rastlin in njihovo nekajtedensko bivanje v karanteni je prav tako pameten previdnostni ukrep, preden jih posadimo na stalno mesto na vrtu. Skrben in premišljen vrtnar bo vsako leto nagrajen z bujnim, zdravim listjem host.
