Zelena jablanova uš, znanstveno imenovana Aphis pomi, je eden najpogostejših in najbolj trdovratnih škodljivcev v pridelavi jabolk, ki lahko v sadovnjakih povzroči znatno gospodarsko škodo. Te drobne zelene žuželke se naselijo na vršičkih poganjkov in na spodnji strani mladih listov, kjer s sesanjem slabijo rastlino in povzročajo deformacije listov. Vendar se njihova škoda ne konča pri tem; listne uši izločajo medeno roso, lepljivo, sladko snov, ki je odlično gojišče za sajavost. Ta črna prevleka ovira fotosintezo, zmanjšuje tržno vrednost sadja in na splošno slabša stanje drevesa, zato je za zagotavljanje kakovostnega pridelka nujno učinkovito in pravočasno zatiranje.
Osnova boja proti zeleni jablanovi uši je temeljito poznavanje življenjskega cikla škodljivca, kar omogoča ciljane in časovno usklajene ukrepe. Listna uš prezimi v obliki jajčeca na vejah drevesa, v bližini brstov, in z zgodnjepomladanskim segrevanjem se izležejo prve, tako imenovane matice ustanoviteljice. Te se s partenogenezo (nespolnim razmnoževanjem) lahko izjemno hitro, skoraj eksplozivno razmnožijo in ustvarijo prve kolonije listnih uši na svežih poganjkih. Med poletjem se razvije več generacij, in ko kolonije postanejo prenaseljene, se pojavijo tudi krilati osebki, ki lahko okužijo nova drevesa. Poznavanje življenjskega cikla pomaga razumeti, zakaj je spomladansko škropljenje ključnega pomena za uničenje jajčec.
Neposredna in posredna škoda, ki jo povzročajo listne uši, sta obe pomembni. Neposredna škoda izvira iz sesanja rastlinskih sokov, kar vodi do zaustavitve rasti poganjkov, deformacije in rumenjenja listov. V primeru močne okužbe se splošno stanje drevesa poslabša, kar negativno vpliva tudi na pridelek. Posredna škoda je že omenjena proizvodnja medene rose, ki prekriva liste in plodove. Na tej lepljivi plasti se naseli sajavost, ki tvori grdo, črno prevleko, ki ovira dihanje in asimilacijo rastline. Poleg tega medena rosa privablja mravlje, ki v zameno za sladko hrano ščitijo listne uši pred njihovimi naravnimi sovražniki in tako ustvarjajo nekakšno simbiozo.
Preventiva in agrotehnično varstvo
Uspešno varstvo rastlin se vedno začne s preventivo, katere cilj je ustvariti v sadovnjaku za škodljivce neugodno okolje. Pravilno opravljena rez je temeljnega pomena; v zračni, dobro osvetljeni krošnji se listne uši težje naselijo, škropivo pa lažje prodre v vse dele rastline. Še posebej pomembno je redno odstranjevanje vodnih poganjkov (divjakov) med vegetacijsko dobo, saj se listne uši najraje razmnožujejo na teh mladih, sočnih rastlinskih delih. Uravnoteženo gnojenje je prav tako ključnega pomena, saj prekomerno dodajanje dušika povzroči bujno rast z ohlapnimi tkivi, kar drevo naredi za idealno tarčo sesajočih škodljivcev.
Eden najučinkovitejših elementov preventivnega varstva je zimsko ali zgodnjepomladansko škropljenje, ki ga je treba opraviti v obdobju mirovanja, pred brstenjem. Ta poseg se izvaja z oljnimi pripravki, ki s tankim filmom prekrijejo prezimujoča jajčeca listnih uši na vejah in jih zadušijo, saj jim preprečijo dihanje. S to metodo lahko drastično zmanjšamo spomladansko osnovno populacijo, preprečimo kasnejše množično razmnoževanje in bistveno poenostavimo naloge varstva rastlin med sezono. Učinkovitost zimskega škropljenja je odvisna od časovne usklajenosti in temeljite pokritosti; poškropiti je treba celotno drevo, deblo in vejevje.
Med vegetacijsko dobo je za zgodnje odkrivanje nujno redno spremljanje. Priporočljivo je, da drevesa vsaj enkrat na teden temeljito pregledamo, pri čemer smo posebej pozorni na vršičke poganjkov in spodnjo stran mladih listov, kjer se pojavijo prve kolonije. Zgodnje odkrivanje omogoča ciljan, manjši poseg, preden se okužba razširi na celotno drevo. Pomembna je tudi uporaba koncepta praga škodljivosti: pojav ene ali dveh manjših kolonij listnih uši ne upravičuje nujno takojšnjega kemičnega posega, saj naravni sovražniki pogosto lahko populacijo obvladajo. Integriran pristop, ki temelji na napovedovanju, je najučinkovitejši in okolju najbolj prijazen.
Možnosti biološkega varstva
Biološko varstvo rastlin temelji na procesih naravnih ekosistemov in njegov cilj je uravnavati populacije škodljivcev s podpiranjem njihovih naravnih sovražnikov. Zelena jablanova uš ima številne naravne plenilce, med drugim pikapolonice (tako ličinke kot odrasli hrošči), ličinke tenčičaric (znane kot »levi listnih uši«) in ličinke trepetavk. Tem koristnim organizmom lahko v sadovnjaku in njegovi okolici ustvarimo privlačen življenjski prostor s sajenjem cvetličnih pasov, površin z divjimi cvetlicami ali celo zelišči. Te rastline ne zagotavljajo le hrane in zavetja plenilcem, ampak s povečanjem biotske raznovrstnosti prispevajo k ohranjanju ekološkega ravnovesja vrta.
Če število naravno prisotnih koristnih žuželk ni zadostno, jih je mogoče tudi umetno naseliti. Številne vrtnarske trgovine in podjetja, ki se ukvarjajo z biološkim varstvom rastlin, ponujajo komercialno dostopne biološke agense, kot sta dvopikčasta polonica (Adalia bipunctata) ali hrbtoplavka (Aphidoletes aphidimyza). Z izpustom teh plenilcev ali parazitoidov ob pravem času na okužene rastline lahko učinkovito zmanjšamo populacijo listnih uši. Pogoj za uspešno uporabo je izogibanje uporabi širokospektralnih, strupenih insekticidov, saj bi ti uničili tudi te koristne organizme.
V biološko varstvo spadajo tudi različna okolju prijazna škropiva na naravni osnovi, ki so blažja do okolja in koristnih organizmov. Takšen je na primer pripravek na osnovi kalijevega mila, ki raztopi tanko voščeno plast listnih uši in povzroči njihovo izsušitev, ali neemovo olje, ki ima zaviralni učinek na prehranjevanje in uravnava razvoj žuželk. Ta sredstva delujejo kontaktno, kar pomeni, da morajo za učinkovanje priti v neposreden stik s škodljivci, zato je med škropljenjem nujno temeljito pokriti celotno površino rastline, zlasti spodnjo stran listov.
Kemično varstvo kot zadnja rešitev
V skladu z načeli integriranega varstva rastlin (IPM) je kemični poseg upravičen le, kadar se preventivni, agrotehniški in biološki ukrepi ne izkažejo več za zadostne in število škodljivcev doseže gospodarski prag škodljivosti. Kemično varstvo ni prvi, temveč zadnji možni korak v strategiji zatiranja. Če postane škropljenje neizogibno, je ključnega pomena skrbna izbira ustrezne aktivne snovi. Cilj je dati prednost selektivnim sredstvom, ki delujejo ciljno na listne uši, medtem ko čim manj škodujejo koristnim organizmom, kot so pikapolonice in čebele opraševalke. Da bi preprečili razvoj odpornosti, je pomembno menjavanje (rotacija) aktivnih snovi z različnimi mehanizmi delovanja.
Insekticide, ki se uporabljajo proti listnim ušem, lahko razdelimo v dve glavni skupini: kontaktne in sistemične (vpojné) pripravke. Kontaktna sredstva, kot so piretroidi, uničijo le tiste žuželke, s katerimi škropivo pride v neposreden stik, zato je nujna popolna pokritost. Sistemični pripravki (npr. acetamiprid, flupiradifuron) vstopijo v rastlinski obtok in pridejo v vse njene dele, s čimer dosežejo tudi listne uši, skrite na skritih mestih, na primer v notranjosti zvitih listov. Pri uporabi teh sredstev je še posebej pomembno dosledno upoštevanje predpisov o nevarnosti za čebele in karenčne dobe (čakalna doba do spravila).
Uspešnost in varnost kemičnega varstva sta v veliki meri odvisni od tehnike in pogojev nanosa. Škropljenje naj se po možnosti izvaja v zgodnjih jutranjih ali večernih urah, ko čebele ne letajo več in je temperatura nižja, kar zmanjša hitro izhlapevanje škropiva. Škropilnico je treba pravilno nastaviti in umeriti, da se nanese pravilen odmerek in doseže optimalna pokritost, s posebnim poudarkom na svežih poganjkih in spodnji strani listov. Za varnost uporabnika je obvezna uporaba osebne zaščitne opreme (rokavice, maska, zaščitna očala), v vsakem primeru pa je treba strogo upoštevati navodila na etiketi fitofarmacevtskega sredstva.
📷 InfluentialPoints, CC BY 3.0, via Wikimedia Commons
