Koloradski hrošč, z znanstvenim imenom Leptinotarsa decemlineata, je eden najbolj strah vzbujajočih in trdovratnih nasprotnikov pridelovalcev krompirja po vsem svetu. Ta značilni, rumeno-črno progasti škodljivec izvira iz Severne Amerike, vendar je v 20. stoletju osvojil tudi Evropo in Azijo ter povzročil resno gospodarsko škodo na nasadih krompirja. Zaradi izjemne prilagodljivosti in hitrega razvoja odpornosti proti fitofarmacevtskim sredstvom je učinkovito zatiranje stalen izziv, ki od kmetov zahteva premišljeno strategijo, osnovano na več stebrih. Škodo povzročajo predvsem ličinke in odrasli hrošči z objedanjem krompirjevih listov, kar lahko v hujših primerih privede do popolne izgube listja, t. i. golobrsta, in drastično zmanjša pridelek.
Življenjski cikel koloradskega hrošča je tesno povezan z njegovo gostiteljsko rastlino, krompirjem. Odrasli hrošči prezimijo v tleh, tudi do 20-40 cm globoko, in spomladi, ko se tla segrejejo, pridejo na plano, običajno takrat, ko se nad zemljo pojavijo krompirjevi poganjki. Prezimeli hrošči se po kratkem obdobju prehranjevanja parijo, samice pa na spodnjo stran krompirjevih listov odlagajo značilna, oranžna jajčeca v skupkih. Ena sama samica lahko v svojem življenju odloži več sto, celo tisoč jajčec, kar je osnova za hitro razmnoževanje škodljivca. Iz jajčec se, odvisno od temperature, po 5-15 dneh izležejo ličinke.
Razvoj ličink poteka skozi štiri stadije (L1-L4), in to obdobje je za rastlino najbolj kritično. Mlade ličinke v stadijih L1 in L2 pojedo razmeroma malo, vendar so ličinke tretjega in zlasti četrtega stadija izjemno požrešne in odgovorne za približno 75-80 % celotne škode na listih. Po končanem razvoju se ličinke umaknejo v tla, kjer se zabubijo. Iz bube se po nekaj tednih izleže nova, poletna generacija odraslih hroščev, ki nadaljuje s povzročanjem škode in lahko v ugodnih razmerah sproži razvoj druge generacije, kar stanje še poslabša.
Agrotehnični in preventivni ukrepi za zatiranje
Temelj boja proti koloradskemu hrošču sta preventiva in pravilna agrotehnika, s katerima lahko znatno zmanjšamo začetno število škodljivcev. Najpomembnejši tak element je dosledno upoštevanje kolobarja, kar je najučinkovitejši način za motenje življenjskega cikla hrošča. Če krompir iz leta v leto sadimo na isto površino, prezimeli hrošči spomladi takoj najdejo hrano, kar spodbuja njihovo množično razmnoževanje. S prekinitvijo monokulture krompirja in vključevanjem poljščin iz drugih rastlinskih družin (npr. žita, metuljnice) morajo hrošči, ki pridejo na plano, premagati večjo razdaljo do vira hrane, kar poveča njihovo smrtnost in upočasni odlaganje jajčec.
Tudi pravilna obdelava tal je ključno preventivno orodje v rokah kmetov. Jesensko globoko oranje na površje zvrne znaten del prezimelih odraslih hroščev, kjer so izpostavljeni zmrzali, plenilcem in izsušitvi, s čimer se redči prezimela populacija. Pomembna je tudi uporaba certificiranega, zdravega semenskega krompirja in sajenje ob optimalnem času. Močan, hitro rastoč in zdrav krompirjev nasad veliko bolje prenaša začetno objedanje hroščev in se lažje obnavlja kot šibka, pod stresom rastoča vegetacija.
Na manjših površinah, v domačih vrtovih ali na ekoloških kmetijah se lahko učinkovito uporabljajo tudi mehanski načini zatiranja kot dopolnilo ali nadomestilo za kemične obdelave. Na začetku sezone lahko z ročnim pobiranjem in uničevanjem odraslih hroščev, ličink in značilnih skupkov jajčec znatno zmanjšamo kasnejšo škodo in preprečimo eksplozivno rast populacije. Poleg tega zastiranje tal med vrstami krompirja s slamo ali drugimi organskimi materiali ne le zavira rast plevela in ohranja vlago v tleh, ampak tudi otežuje gibanje ličink in njihov umik v tla za bubljenje.
Možnosti biološkega zatiranja
Eden od temeljnih ciljev integriranega varstva rastlin je ohranjanje biotske raznovrstnosti in spodbujanje razmnoževanja naravnih sovražnikov. Koloradski hrošč ima številne naravne sovražnike, kot so polonice, tenčičarice, roparske stenice in nekatere vrste krešičev, ki z veseljem jedo jajčeca in mlade ličinke škodljivca. Čeprav ti plenilci sami le redko zmorejo nadzorovati celotno populacijo v intenzivnem sistemu pridelave, njihova prisotnost vseeno prispeva k zmanjšanju pritiska škodljivca. Z zmanjšanjem uporabe kemikalij in sajenjem cvetličnih pasov ali živih mej lahko tem koristnim organizmom zagotovimo življenjski prostor in hrano ter tako podpremo njihovo delovanje.
Mikrobiološki pripravki igrajo vse pomembnejšo vlogo v okolju prijaznem varstvu rastlin. Pripravki, ki vsebujejo bakterijo Bacillus thuringiensis ssp. tenebrionis (Btt) in delujejo specifično proti ličinkam koloradskega hrošča, predstavljajo odlično alternativo. Ta sredstva vsebujejo beljakovinske kristale (toksine), ki jih proizvaja bakterija in ki po zaužitju v prebavnem traktu ličinke povzročijo njeno smrt, medtem ko so za koristne žuželke, sesalce in človeka popolnoma neškodljivi. Čas tretiranja je ključen: največjo učinkovitost dosežemo proti mladim ličinkam v stadijih L1 in L2, zato je treba škropljenje časovno uskladiti z obdobjem množičnega izleganja ličink.
Dodatni elementi biološkega arzenala vključujejo pripravke, ki vsebujejo entomopatogene glive (Beauveria bassiana, Metarhizium anisopliae). Te glivne spore se oprimejo povrhnjice žuželke, začnejo kaliti, prodrejo v telo škodljivca in se tam razmnožijo ter povzročijo njegovo smrt. Uspešnost njihove uporabe je močno odvisna od vlažnosti okolja, saj za kalitev potrebujejo visoko vlažnost, zato so najučinkovitejši v vlažnih, deževnih obdobjih. Poleg tega se lahko uporabljajo tudi izdelki iz neemovega olja ali drugih rastlinskih izvlečkov, ki s svojim zaviralnim učinkom na prehranjevanje in odganjalnim (repelentnim) učinkom prispevajo k uspešnosti zatiranja.
Kemično zatiranje in integrirano varstvo rastlin
Kemično zatiranje je v mnogih primerih neizogibno orodje v boju proti koloradskemu hrošču, zlasti pri pridelavi na velikih površinah, kjer preseganje praga gospodarske škode grozi z resnimi gospodarskimi izgubami. Vendar je treba poudariti, da mora biti uporaba insekticidov vedno zadnji možni korak in se nikoli ne sme izvajati preventivno, temveč na podlagi dejanske prisotnosti škodljivca in ocene stopnje škode. Škropljenje je treba časovno uskladiti z najbolj občutljivim razvojnim stadijem, obdobjem množičnega izleganja mladih ličink, saj so odrasli hrošči in starejše ličinke veliko odpornejši. Glede na vrsto aktivne snovi ločimo kontaktne, sistemične in translaminarne pripravke, med katerimi je treba izbrati najprimernejšega glede na okoliščine.
Eden največjih problemov pri zatiranju koloradskega hrošča je izjemno hiter razvoj odpornosti proti insekticidom. Če se pripravek iz določene skupine aktivnih snovi uporablja več let zapored, večkrat v sezoni, to vodi v hitro selekcijo in razmnoževanje odpornih osebkov, zaradi česar pripravek postane neučinkovit. Da bi se temu izognili, je nujna sistematična rotacija aktivnih snovi, tj. načrtno menjavanje pripravkov z različnimi mehanizmi delovanja (različne kode MoA). S to strategijo lahko znatno upočasnimo proces razvoja odpornosti in dolgoročno ohranimo učinkovitost razpoložljivih kemičnih sredstev.
Najučinkovitejša in najbolj trajnostna strategija zatiranja je dosledno upoštevanje načel integriranega varstva rastlin (IVR). IVR je celosten pristop, ki združuje preventivne agrotehnične ukrepe, biološko zatiranje in skrbno izbrane, ciljno usmerjene kemične posege v enoten, kompleksen sistem. Cilj tega sistema ni popolno izkoreninjenje škodljivca, temveč ohranjanje njegove populacije pod pragom gospodarske škode. Z uporabo IVR lahko zmanjšamo obremenitev okolja, zaščitimo populacije koristnih organizmov, zmanjšamo tveganje za razvoj odpornosti in dosežemo dolgoročno trajnostno in gospodarno pridelavo krompirja.
