Japonski dren, z znanstvenim imenom Cornus kousa, je vse bolj priljubljena okrasna rastlina tudi v domačih vrtovih, zahvaljujoč svojim spektakularnim, zvezdastim socvetjem in izjemni odpornosti. Čeprav je ta vrsta precej trpežnejša od svojega bolj znanega sorodnika, cvetočega drena (Cornus florida), ni popolnoma neranljiva za različne bolezni in škodljivce. Osnova uspešnega varstva rastlin je preventiva in zgodnje prepoznavanje težav, za kar je nujno poznavanje možnih povzročiteljev bolezni in škodljivcev. Zdrava, dobro oskrbovana rastlina se lahko veliko učinkoviteje brani pred napadi, zato se delo skrbnega vrtnarja začne že pri sajenju.
Glivične bolezni: nevidni sovražniki
Glivične okužbe predstavljajo najpogostejšo težavo v življenju okrasnih dreves in japonski dren ni izjema, čeprav na srečo kaže izjemno odpornost proti najnevarnejšim patogenom. Zloglasna antraknoza drena, ki jo povzroča gliva Discula destructiva in ki uničuje sestoje cvetočega drena po vsej Severni Ameriki, za japonski dren skorajda ne predstavlja nobene nevarnosti. Prav ta odpornost je eden glavnih razlogov, da vrtni oblikovalci in ljubitelji vrtov raje izbirajo to vrsto. Kljub temu je pomembno biti seznanjen z glivičnimi boleznimi, ki lahko občasno okužijo rastlino, zlasti če so okoljski pogoji ugodni za patogene.
Pepelasta plesen je ena najpogostejših glivičnih bolezni, ki lahko prizadene tudi japonski dren, zlasti v vlažnem, toplem vremenu in na slabo zračenih mestih. Značilen simptom okužbe je bela, praškasta prevleka na listih in poganjkih, ki se zdi, kot da bi jo lahko obrisali. Ta prevleka ovira fotosintezo, listi se lahko deformirajo, porumenijo in prezgodaj odpadejo, kar oslabi rastlino. Ključ do zaščite je preventiva: japonski dren posadite na sončno, zračno mesto in z obrezovanjem zagotovite ustrezno zračenje krošnje. V primeru hude okužbe lahko uporabimo žveplove ali druge specifične fungicide, vendar je v večini primerov dovolj zagotoviti ustrezne pogoje za rast.
Čeprav japonski dren dobro prenaša večino gliv, ki povzročajo listno pegavost, se lahko v določenih pogojih, na primer v posebej deževnem poletju, na listih pojavijo drobne, rjave ali vijolične pege. Te lahko med drugim povzroči pegasta antraknoza, ki jo povzroča gliva Elsinoë corni, kar je estetski problem, vendar le redko resno ogrozi zdravje drevesa. Veliko večjo nevarnost predstavlja fitoftorozna gniloba korenin, ki se razvije v preveč zalivanih tleh s slabo drenažo. Simptomi se najprej pojavijo na listju: listi rumenijo, venijo, nato pa celotna veja odmre, medtem ko koreninski sistem v tleh propada. Za preprečevanje je nujno sajenje v dobro odcedna tla in skrbno zalivanje.
Škodljivi insekti: sesači in grizači
Japonski dren privlači relativno malo škodljivcev, vendar lahko nekatere žuželke povzročijo resne težave, če se na rastlini preveč namnožijo. Eden najnevarnejših je drenov steklokrilec (Synanthedon scitula), čigar gosenica živi in se prehranjuje pod lubjem drevesa, v kambiju. Ker je škoda skrita, jo pogosto opazimo šele, ko že odmirajo pomembne veje ali se splošno stanje drevesa poslabša. Znak okužbe so lahko majhne luknjice na deblu ali debelejših vejah, iz katerih se usipajo žagovini podobni iztrebki (frass). Najpomembnejši element preventive je izogibanje mehanskim poškodbam, saj metulj najraje odlaga jajčeca v rane, ki jih povzročijo kosilnica, nitna kosa ali nestrokovno obrezovanje.
Kaparji predstavljajo še eno pogosto težavo, zlasti na oslabelih, stresiranih drevesih. Te drobne, nepremične ali počasi premikajoče se žuželke se prisesajo na poganjke in veje ter sesajo rastlinske sokove, kar vodi do rumenjenja listov, zaustavitve rasti in v hudih primerih do odmiranja vej. Njihovo prisotnost pogosto spremlja medena rosa, lepljiva snov, ki jo izločajo in na kateri se naseli črna sajavost, kar dodatno poslabša estetsko vrednost rastline in ovira fotosintezo. Zaščita se lahko izvaja s poznim zimskim škropljenjem, ki uniči prezimujoče oblike, ali z uporabo oljnih ali milnih pripravkov med rastno dobo, ki zadušijo škodljivce.
Listne uši se lahko pojavijo tudi na svežih, mladih poganjkih japonskega drena, zlasti spomladi. Čeprav le redko povzročijo resne, trajne poškodbe, lahko v velikem številu s sesanjem deformirajo liste in konice poganjkov. Podobno kot kaparji proizvajajo medeno roso, kar spodbuja naselitev sajavosti. Drug občasen škodljivec je drenova listna osa (Macremphytus tarsatus), katere pagosenice skupinsko objedajo liste in lahko povzročijo celo golobrst. Zaščita je običajno preprosta: proti listnim ušem so naravni sovražniki, kot so pikapolonice, pogosto dovolj, po potrebi pa jih lahko redčimo z rastlinskimi mili, medtem ko lahko ličinke os v začetni fazi odstranimo ročno.
Načela integriranega varstva rastlin
Integrirano varstvo rastlin (IPM) je kompleksen pristop, ki poudarja preventivo in okolju prijazne rešitve, namesto da bi takoj posegli po širokospektralnih kemikalijah. Osnova te strategije v primeru japonskega drena je izbira pravega rastišča. Rastlina bo najbolj zdrava in odporna, če bo posajena v dobro odcedna, rahlo kisla tla, bogata z organsko snovjo, ter na sončno ali polsenčno, a dobro zračno mesto. Pravilna zasaditev že sama po sebi ustvari močno obrambno linijo proti večini bolezni in škodljivcev, saj se vitalno drevo lahko veliko bolje brani.
Ustrezna tehnologija gojenja je prav tako ključen element preventive. Sem spada strokovno zalivanje, pri katerem se izogibamo prekomernemu zalivanju in zastajanju vode, kar lahko povzroči gnilobo korenin. Pomembno je tudi uravnoteženo gnojenje; prekomerno dodajanje dušika povzroči rast poganjkov z rahlo strukturo tkiva, ki so dovzetni za bolezni. Obrezovanje ima tudi dvojno vlogo: po eni strani oblikuje krošnjo, po drugi strani pa z odstranjevanjem bolnih, poškodovanih ali navznoter rastočih vej izboljša pretok zraka, kar zmanjša tveganje za glivične okužbe.
Ko se kljub preventivnim ukrepom pojavi težava, integrirano varstvo rastlin daje prednost najmanj drastičnim posegom. To lahko pomeni ročno odstranjevanje škodljivcev, biološko varstvo, na primer privabljanje pikapolonic ali parazitskih os v vrt, ali uporabo selektivnih, okolju prijaznih sredstev, kot so rastlinska olja ali mila. Uporaba sintetičnih, širokospektralnih pesticidov je upravičena le v skrajnem primeru, ciljano in ob strogem upoštevanju navodil za uporabo. Ta pristop ne ščiti le zdravja japonskega drena, ampak tudi celoten ekosistem vrta.
Okoljski stres kot povzročitelj težav
Bolezni in škodljivci so pogosto le sekundarna težava; pravi vzrok je pogosto nek okoljski stres, ki mu je rastlina izpostavljena. Japonski dren, čeprav razmeroma nezahteven, se slabo odziva na ekstremne pogoje, kar slabi njegovo naravno obrambno sposobnost. Dolgotrajna suša na primer upočasni rast, listi ovenijo, njihovi robovi porjavijo, drevo pa postane veliko bolj dovzetno za sesajoče škodljivce in sekundarne okužbe. Nasprotno pa prekomerno zalivanje ali slabo odcedna tla ustvarijo anoksično okolje za korenine, kar vodi v gnilobo korenin in propad drevesa.
Mehanske poškodbe odpirajo ena najpogostejših vrat za patogene in škodljivce, zlasti za drenovega steklokrilca. Rane, ki jih na dnu debla povzročijo kosilnica ali nitna kosa, so skorajda vabilo za škodljivca. Nepravilno obrezovanje, na primer puščanje predolgih štrcljev ali rezanje preblizu debla, prav tako ustvarja težko celjive rane. Pomembno je, da obrezovanje vedno opravimo z ostrim, razkuženim orodjem, rez pa naredimo tik zunaj vejnega obroča, da se naravni procesi celjenja ran na drevesu čim hitreje zaključijo.
Kakovost tal in ustrezna prehrana temeljno določata zdravje in vitalnost japonskega drena. V tleh z neoptimalno pH vrednostjo (preveč bazična) rastlina ne more absorbirati določenih vitalnih mikroelementov, na primer železa, kar vodi do kloroze zaradi pomanjkanja železa. Njen simptom je rumenenje listov med žilami, medtem ko žile ostajajo zelene. Drevo, ki trpi zaradi pomanjkanja hranil ali raste v tleh s slabo strukturo, zbiti, kaže splošno propadanje in se ne more učinkovito braniti pred boleznimi. Redno izboljševanje tal z organskimi snovmi, na primer kompostom, in uravnoteženo gnojenje dolgoročno zagotavljata dobro kondicijo rastline.
