Japonski dren, znanstveno ime Cornus kousa, postaja vse bolj priljubljena okrasna rastlina v slovenskih vrtovih, kar ni presenetljivo, saj spomladi navdušuje s svojimi dih jemajočimi socvetji, jeseni pa z oranžno-rdečo ali škrlatno barvo listja in užitnimi plodovi, ki spominjajo na maline. Da pa bi ta posebna rastlina iz leta v leto kazala svojo najlepšo podobo, je nujno natančno poznavanje njenih potreb po hranilih in strokovno gnojenje. Mnogi delajo napako, da zanemarjajo ali celo pretiravajo z dodajanjem hranil, čeprav japonski dren, ki velja za razmeroma nezahtevnega, vrača zavestno skrb. Ustrezna oskrba s hranili ni le jamstvo za obilno cvetenje in spektakularno jesensko barvo listja, ampak temeljno določa tudi splošno zdravstveno stanje rastline in njeno odpornost proti boleznim in škodljivcem. Ta članek podrobno predstavlja, kaj potrebuje japonski dren za cvetoče zdravje.
Japonski dren v osnovi raje uspeva v kislih ali rahlo kislih tleh, idealno območje zanj je med pH 5,5 in 6,5. Če je reakcija tal preveč bazična (apnenčasta), rastlina ne more absorbirati zanjo življenjsko pomembnih mikroelementov, zlasti železa (Fe) in mangana (Mn). Posledično lahko pride do tako imenovane železove kloroze, katere značilen simptom je rumenenje med listnimi žilami, medtem ko žile ostajajo zelene. Dolgoročno ta pomanjkljivost vodi v zaustavitev rasti, odsotnost cvetenja in splošno propadanje rastline. Zato je pred sajenjem vsekakor vredno opraviti analizo tal ali vsaj preveriti reakcijo tal s preprostim testom, ki je na voljo v vrtnarijah.
Struktura tal je vsaj tako pomembna kot njihova kemijska reakcija. Japonski dren ima raje tla z dobro drenažo, rahle strukture in bogata z organsko snovjo. V preveč zbitih, glinenih tleh korenine ne dobijo dovolj kisika, kar lahko vodi v gnitje korenin, zlasti v deževnih obdobjih. Nasprotno pa preveč rahla, peščena tla ne zadržujejo vode in hranil, zato je rastlina izpostavljena nenehnemu stresu. Za doseganje idealnega stanja tal je priporočljivo zemljo v sadilni jami izboljšati z velikim deležem kisle šote, zrelega komposta ali lubja. Ti materiali ne le optimizirajo strukturo tal, ampak tudi premaknejo njihovo reakcijo v kislo smer.
Med makrohranili je za japonski dren najpomembnejše uravnoteženo razmerje dušika, fosforja in kalija (N−P−K). Dušik (N) je odgovoren za rast zelene mase, torej listov in poganjkov. Fosfor (P) je nujen za tvorbo korenin, cvetov in plodov ter za procese energijske presnove. Kalij (K) pa povečuje splošno odpornost rastline, njeno odpornost proti zmrzali in suši ter odpornost proti boleznim. Za zdravo, odraslo rastlino je običajno najprimernejše uravnoteženo gnojilo, na primer z razmerjem 10-10-10, ki ga dodamo zgodaj spomladi.
Mikrohranila, čeprav so potrebna le v majhnih količinah, so nepogrešljiva za zdrav razvoj japonskega drena. Poleg že omenjenega železa in mangana imajo pomembno vlogo tudi bor (B), cink (Zn) in baker (Cu). Ti elementi pomagajo pri delovanju različnih encimov in so ključni za fotosintezo in druge fiziološke procese. V tleh, bogatih z organsko snovjo in z rahlo kislo reakcijo, so ti mikroelementi običajno prisotni v obliki, ki jo rastlina lahko absorbira. V primeru njihovega pomanjkanja lahko rastlini hitro pomagamo s posebnimi listnimi gnojili, ki vsebujejo tudi mikroelemente, vendar je dolgoročna rešitev vedno ureditev talnih razmer.
Nega pri sajenju in mladih rastlin
Temelje za uspešno gojenje japonskega drena je treba postaviti že ob sajenju, kar še posebej velja za oskrbo s hranili. Najpomembnejši korak je pravilna priprava tal, ki se ne sme omejiti le na izkop ozke sadilne jame. Priporočljivo je izboljšati tla na večjem območju okoli bodoče rastline, vsaj 1×1 meter, da se lahko korenine v prvih letih zlahka širijo v rahlem in s hranili bogatem okolju. To območje je treba globoko, vsaj 40-50 cm, prekopati in v izkopano zemljo vmešati obilico kisle šote, zrelega hlevskega gnoja ali komposta ter borovega lubja. Ta mešanica zagotavlja ustrezno strukturo, kislo reakcijo in dolgoročno razgradljiva organska hranila.
Ob sajenju neposredno h koreninam ne trosite agresivnih, hitro topnih umetnih gnojil, saj lahko opečejo občutljive mlade koreninske lase, kar lahko vodi celo v propad rastline. Namesto tega raje uporabite počasi razgradljivo organsko gnojilo ali namensko gnojilo za iglavce in kisloljubne rastline, ki ima višjo vsebnost fosforja za spodbujanje rasti korenin. Najboljša rešitev pa je, da se za začetno oskrbo s hranili zanesete na strokovno pripravljena, z organskimi snovmi obogatena tla. Temeljito zalivanje po sajenju pomaga, da se delci zemlje tesno oprimejo korenin.
Pri mladih, sveže posajenih japonskih drenih je v prvih dveh do treh letih najpomembneje podpirati razvoj stabilnega koreninskega sistema. V tem obdobju je prekomerno dodajanje dušika bolj škodljivo kot koristno, saj lahko spodbudi močno rast poganjkov na račun koreninskega sistema, kar rastlino naredi nestabilno in bolj občutljivo na okoljske strese. Namesto tega je zgodaj spomladi, pred brstenjem, priporočljivo okoli rastline potrositi uravnoteženo, počasi sproščajoče se granulirano gnojilo. Izberite izdelek, razvit za rododendrone ali azaleje, saj sta njihova sestava in kemijska reakcija idealni tudi za japonski dren.
Način in čas gnojenja mladih rastlin sta ključna. Granulirano gnojilo enakomerno potrosite v pasu pod robom krošnje rastline, v tako imenovani kapljični coni, pri čemer pazite, da se zrna ne dotikajo neposredno rastline ali njenega debla. Potreseno gnojilo vdelajte v zemljo s plitvim okopavanjem ali rahljanjem površine tal, nato pa območje temeljito zalijte. To zagotavlja, da se hranila raztopijo in sperejo v koreninsko območje. Gnojenje vedno opravite zgodaj spomladi, v drugi polovici poletja ali jeseni pa ne dodajajte več hranil, saj lahko to spodbudi pozno rast poganjkov, ki pred zimsko zmrzaljo ne morejo dovolj dozoreti in lahko tako utrpijo poškodbe zaradi zmrzali.
Gnojenje odraslih rastlin
Potrebe po hranilih odraslega, dobro ukoreninjenega japonskega drena, ki je na svojem mestu že več let, se bistveno razlikujejo od potreb mladih primerkov. Če rastlina raste v kakovostnih tleh, bogatih z organsko snovjo, in je vsako leto prekrita z ustrezno debelo plastjo zastirke, se lahko zgodi, da več let sploh ne potrebuje posebnega gnojenja. Razpadajoča zastirka namreč nenehno zagotavlja potrebna hranila. Potrebo po gnojenju najbolje kaže stanje rastline: če je listje bujno, temno zeleno, cvetenje obilno in je tudi letna rast poganjkov ustrezna (približno 15-25 cm), potem je verjetno z oskrbo s hranili vse v redu.
Prepoznavanje simptomov pomanjkanja hranil pomaga pri ciljanem ukrepanju. Poleg najpogostejše, že omenjene železove kloroze, lahko pomanjkanje dušika povzroči splošno rumenenje in slabo rast, pri čemer starejši, spodnji listi porumenijo prvi. Pomanjkanje fosforja se lahko kaže v slabem cvetenju, majhnem številu plodov in vijoličasti obarvanosti listov. Znak pomanjkanja kalija pa je značilno rumenenje robov listov, ki nato porjavijo in se posušijo, kot da bi bil rob lista ožgan. Ob opažanju teh simptomov je priporočljivo poskrbeti za dodajanje manjkajočega elementa, vendar se pred tem vedno prepričajte, da vzrok težave ni napačna reakcija tal.
Če se odločite za gnojenje odrasle rastline, na primer zato, ker želite okrepiti cvetenje ali ker so vaša tla v osnovi revna s hranili, je za to najprimernejše obdobje zgodnje pomladi. Uporabite kompleksno gnojilo z uravnoteženim razmerjem N-P-K, namenjeno kisloljubnim rastlinam, ki vsebuje tudi mikroelemente. Izdelek s sestavo 10-10-10 ali podobno je običajno dobra izbira. Količino, ki jo boste uporabili, vedno določite na podlagi navodil na embalaži izdelka, ob upoštevanju velikosti rastline. Pretirano gnojenje je vsaj tako škodljivo kot pomanjkanje hranil.
Tehnika gnojenja pri odraslih drevesih se prav tako osredotoča na kapljično cono, ki se nahaja na zunanjem robu krošnje, saj se večina aktivnih koreninskih las, odgovornih za absorpcijo hranil, nahaja tukaj. Granulat enakomerno potrosite okoli drevesa v tem pasu, nato pa temeljito zalijte. Alternativno, zlasti v primeru simptomov pomanjkanja, ki zahtevajo hiter ukrep, lahko uporabite tekočo, z vodo redčljivo hranilno raztopino. To hranilno raztopino lahko poleg zalivanja uporabite tudi kot listno gnojilo, kar zagotavlja takojšen, čeprav manj trajen učinek, saj rastlina lahko absorbira hranila tudi skozi liste.
Organske rešitve in izogibanje pogostim napakam
Najbolj naraven in eden najučinkovitejših načinov dodajanja hranil japonskemu drenu je uporaba organskih materialov, zlasti zastiranja. 5-10 cm debela plast zastirke, ki jo letno razgrnemo okoli osnove rastline, ne le preprečuje rast plevela in ohranja vlago v tleh, ampak med razpadanjem nenehno in počasi sprošča hranila v tla. Kot zastirka so odlični borovo lubje, lesni sekanci, listni kompost ali celo borove iglice. Ti materiali med razpadanjem tudi rahlo zakisajo tla, kar je za japonski dren izjemno ugodno. Zastiranje je agrotehnični element, ki hkrati rešuje več težav.
Za zagovornike izključno organskega gnojenja je na voljo več možnosti. Zrel kompost je najboljši izboljševalec tal in vir hranil, ki kompleksno vsebuje potrebna makro- in mikrohranila ter izboljšuje strukturo in biološko aktivnost tal. Nanešen na tla okoli osnove drevesa zgodaj spomladi in plitvo vdelan, ima odličen učinek. Zrel hlevski gnoj (zlasti goveji) je prav tako odlična izbira, vendar ga je treba uporabljati le v popolnoma zreli obliki, saj lahko svež gnoj opeče korenine. Za specifične potrebe lahko uporabimo kostno moko za dodajanje fosforja ali posušeno krvno moko za hitro dodajanje dušika, vendar je treba z njimi ravnati previdno.
Ena najpogostejših napak je pretirano gnojenje, zlasti prekomeren vnos dušika. To vodi v prekomerno rast poganjkov z rahlimi tkivi, kar privablja listne uši in naredi rastlino bolj občutljivo na glivične bolezni, kot je pepelovka. Poleg tega lahko prekomerna vegetativna rast poteka na račun cvetenja. Vedno se držite načela “manj je včasih več” in gnojite le, če stanje rastline ali kakovost tal to upravičujeta. Opraviti analizo tal je dolgoročno donosna naložba, saj daje natančno sliko o vsebnosti hranil v tleh in potrebnih posegih.
Prav tako huda napaka je pozno gnojenje, konec poletja ali jeseni. Gnojilo, dodano v tem obdobju, zlasti bogato z dušikom, spodbuja rastlino k tvorbi novih poganjkov. Ti sveži poganjki pa pred nastopom zime ne morejo dovolj dozoreti in oleseneti, zato jih zimska zmrzal zlahka poškoduje. To ne le estetsko poslabša videz rastline, ampak ogroža tudi cvetenje naslednje leto in odpira vrata različnim patogenom. Gnojenje zaključite najkasneje do konca junija, da ima rastlina čas, da se pripravi na zimsko mirovanje.
